"Zakaj" in "zato" ...

Kot mama na svoj "zakaj", od otrok, večkrat dobim najkrajši možni odgovor. "Zato." Pa čeprav vedo, da mu, ponavadi, sledi moj:"Zato ni odgovor." Da bi včasih razvozljala katerega od "zato-jev" bi namreč, sploh če se materinska empatija potuhne, prišlo prav znanje filozofov, izkušnje forenzikov in sposobnosti jasnovidcev ...  In v takih trenutkih bi, če bi se odprla debata o tem s kom, z otroki ali odraslimi, so "zakaji" enostavnejši, trdila, da z odraslimi ...

A ni čist' tak'.
Odrasli smo bolj pretkani ... Ker se predobro zavedamo ranljivosti, lahko tudi ranjenosti, ki sovpadata v paket z iskrenostjo, znamo dolgoveziti z besedami, ki navkljub količini, tako povedo malo ali celo nič. Ali pa se priložnosti-m za jasno besedo spretno izmikamo in tako iz preprostih, drobnih nejasnosti vzgojimo velike težave, ki nam jemljejo mir in grenijo življenje.
Odrasli smo velikokrat odrasli samo na zunaj, po videzu, po emšo-tu, navznoter pa ostajamo prestrašeni otroci, ki se bolj od teme bojijo osamljenosti, ter iz tega strahu pozabljajo, da se maske nosijo le en dan v letu ... In niti sanjati ne upajo več zgolj zato, ker je pelin priznanja sebi, da si ne upaš niti poskusiti živeti sanj, kdaj tako zelo grenak ...
Odrasli smo v odnosih mojstri zapletanja, ki bi lahko bili mentorji najspretnejšemu pajku, ki mojstrsko vozlja svoje mreže. Ali pa bi se od njega lahko predvsem učili ...  ;) Ker se v lastno "mojstrovino" prevečkrat ujamemo sami ...

Zato se mi čedalje bolj zdi, da je, seveda obzirno in sočutno, "reči bobu bob" dejanje pogumnih, ki lajša in lepša naše odnose in iz pogledov v oči, objemov, drobnih gest pozornosti in iskrenih besed ustvarja mozaike naklonjenosti, hvaležnosti in topline, ki šepetajo "lepo je biti, lepo je živeti, ljubiti in sanjati... "
Lepo je zaradi tebe, ki skupaj, v istem času in prostoru, potujeva skozi življenje.
Lepo je, ko in ker drug drugemu dovoljujeva biti jaz v vseh niansah ...
In si tako smeva izreči vse zakaj-e in zaupati vse zato-je ... :)

Sanjam...

Sanjam.

Sanjam v temi in ko se zdani,
sanjam tudi z odprtimi očmi...

Sanjam o prstih v laseh,

topli sapi na vratu in blesku v očeh...

Sanjam, da glava na prsih sloni,

da utrip srca se v drugem zgubi...

Sanjam o dveh, ki sta eno...

Eno, ko se dosežeta roki in dotakneta pogleda,

eno prek pisma, ki nosi pozdrave,

eno prek misli, ki ne ustavijo je nobene daljave...

Sanjam o dveh, ki sta eno.

Eno za vedno.

Sanjam in se okrog sebe oziram.

Nikogar ni. Pa vendar te čutim.

Čisto ob meni.

T.Radcliffe: Ljubiti v svobodi

 Ljubiti v svobodi je knjižica žepnega formata na zgolj sedeminpetdesetih straneh, iz zbirke Sol zemlje, v kateri se avtor, dominikanec T. Radcliffe, v treh esejih, s pogumno in prodorno mislijo loti dveh, tudi za posameznika še kako pomembnih tem-evharistije in spolnosti. Med njima "vleče" vzporednice, ki jim, ob prepletu iskrenega premisleka in vzgibov srca, lahko le brez besed prikimamo ...

Knjiga spada med meni najljubše čtivo. Parkrat prebrana v celoti in še večkrat odpirana na mestih, ki me znova in znova nagovarjajo ...
Rdeča nit knjige je premišljevanje o povezanosti med evharistijo in spolnostjo, med podaritvijo in lepoto komunikacije med dvema ter ranljivostjo, ki prav s Kristusovim sprejemanjem resničnosti slehernega, tako izdajalca kot zatajevalca, dobi zgled in smisel, ter sploh v današnjem, s spolnostjo skoraj obsedenem svetu, z nestandardnimi pogledi na Jezusovo poslednjo večerjo, trpljenje in smrt, odpira nove poglede (npr. na čistost), ter hkrati vabi k osvoboditvi od zaslepljenosti in poželenja. Vabi, da bi, na Jezusov način, ne bili plenilci, ampak darovalci,  in bi tako "veliki petki", ki so del življenja in odnosov, mogli postati seme vstajenjske zarje ...

Ja, drobna knjižica z neizčrpno vsebino, katero čutim, da ne zmorem in ne znam zajeti v par vrstic ... Ker jo odkrivam znova in znova, ker me preprosto presega. Dodatno vrednost ji daje iskreno pričevanje iz osebnega avtorjevega tako prepričanja kot doživljanja, ko se, čeprav iskan predavatelj in pridigar, jasno izpostavi v lastnem iskanju, tudi dvomih in ranljivosti.

Skratka, drevo, ki je padlo, da papir nosi besede, zvezane z naslovom Ljubiti v svobodi, je padlo za plemenito stvar, ki zaznamuje in preoblikuje mišljenje posameznika, življenja in posledično, čeprav nevidno in po malem, tudi svet.

"Lušte"...

Pride kak dan, ko imam skomine. "Lušte", po domače. :)  Največkrat po čem sladkem ...in kar naenkrat zaman sežem v ovitek čokolade, ker je (že) prazen ...
Danes je že tak dan, le da se mi noro "lušta" kave ...
A za lepši dan, zame, ni dovolj pristaviti džezvico... in jo nato, še kadečo se, vonjati iz skodelice, zato si je nikoli, res nikoli, ne skuham samo zase ... Ker bi bila zgolj grenka črna brozga ...

foto:mojpogled.com

 Da mi kava res diši, morata biti na mizi vsaj dve skodelici ... Še boljša je, ko jo lahko pristavim za koga, ki medtem, po domače, sede za vogal naše kuhinjske mize, in vmes veselo klepetava ...
Ja, ko mi diši kava, toliko se pa že poznam, sem v resnici sita tako samote, ki je ni moč pregnati s še tako prepolnim dnevom, kot tudi oglušujoče tihote, ki je ne zmore pretrgati niti najljubši, na "repeat" neštetokrat preposlušan komad ...
Sita obojega..., in hkrati že(l)jna vsega tistega, kar si delimo s prijatelji, ko tem za pogovor ne zmanjka, ko si delimo solze, smeh, skrbi, ko edino čas, ki prehitro mineva, ni na naši strani ...
In počutim se kot bi mi za melodijo dneva ostale le tiste ta otožne strune, ki bi se, če bi jih seveda znala preslikat' v prazne in črne glavice, z zastavicami ali brez, ki jih odklepa najlepše zavit ključ, naravnost zlile v otožne balade, ki bi brez problema postale eno z današnjim deževnim, nič kaj junijskim četrtkom.

A se ne dam ... Še malo "stisnem zobe" in hiša bo oživela... In kaj lahko se zgodi, da bo tišina, še prehitro, zame, še danes, nedostopna dobrina ... Do jutrišnjega dopoldneva ...
Pa sem spet tam... Carpe diem. Najboljše pravilo za polno izživeto življenje. :)
In prostora za "jamranje", smiljenje sebi... naenkrat zmanjka ... ;)

Če ne veš, ne boli ...

Spadam v "kategorijo" tistih "srečnežev", ki slišijo točno tisto, kar bi bilo bolje, da ne bi ... Četudi obstaja minimalna možnost, da moje "antene" ujamejo kaj od tistega za kar bi veljalo, da "če ne veš-ne boli", je ne bodo zgrešile ...
Ponavadi tako in tako takrat, ko si človek oddahne, ko breme spolzi z ramen, ko bi lahko ostal zgolj občutek zadovoljstva in hvaležnosti ...
Zaključuje se veroučno leto ... In medtem, ko hvaležna stopam pod oboki, ujamem pogovor dveh mam, ki spadata med one, ki jim je verouk zgolj nekaj za odkljukat', nekaj, kar pa res ne more konkurirat' treningu "fusbala", kaj šele nedeljska maša gasilskim vajam ... In doseže me beseda, ki me bolj zaboli kot zbode ... Ker da naj bi bili kateheti veseli, da otroci sploh hodijo k verouku (ne pa da bi od otrok še kaj pričakovali, Bog ne daj zahtevali) ...
Ja, sem vesela. Vsakega posebej.
No, koga izmed teh, ki iz ure v uro skrbijo za "pestrost", mogoče kdaj za trenutek ne. ;)
In rastem skupaj z njimi.

foto:Vončotov portal

Hkrati pa se mi smilijo. Posebej podobni kot ta dva, po višini skoraj odrasla fanta. Ker so "žrtev" staršev, ki jih silijo z nečim, kar je njim samim breme, ker jim s svojim odnosom do Svetega "priskutijo" vse, kar bi jim v življenju, sploh ko le-to pokaže zobe, lahko bil izvir moči, poguma in upanja ...


In ostal bi zgolj pelin, če ne bi verjela Vanj, ki daje rast ...
In rekla bi si, da se ne grem več, če ne bi občutila, da Bog velikokrat vidi ravno tam, kjer jaz vidim krivo ...
In lahko bi se jezila ... , pa si mislim le: "Bog jih blagoslovi, še posebej "ta stare", da bod(m)o laže pomagali usmerjati jadra mladih na razburkanih morjih novodobne, vsaj pri nas, Kristusu skoraj sovražne sedanjosti ..."

"Kaj si bo pa kdo mislil?" in "Če bi vedel..."

Večkrat sem, tako v sebi, razočarana nad seboj. Včasih celo besno jezna. Pogosteje zaradi tega, ko nekaj nisem rekla, kot pa zaradi izgovorjenega ...
Besede, ki se v človeku zbudijo, sploh one, ki bi orisale kaj od tega, kar nosimo v sebi, kar čutimo, razen v stanju nepremišljenosti, namreč pogosto nimajo lahke poti do konice jezika ... Pretresamo, presejamo jih skozi mnoga nevidna "cedila" ...
Izmed teh, ki morejo še posebej mučiti človeka, da v sebi tehta, če bi ali ne bi, bi omenila le enega. Nevidnega, a z noro močjo. "Kaj si bo pa drug, kaj si bo pa kdo mislil?" 

Včasih bi bila to res rešitev ... ;)
(foto:dominvrt.si)

V tandemu z bujno domišljijo prebuja neverjetne izpeljave, scenarije, ki včasih mejijo na znanstveno fantastiko ... Ter bodejo na plano kot gobe po dežju ...
In ljudje ovinkarimo, razlagamo na dolgo in široko, kot bi muc hodil okrog vrele kaše, ter besede, prevečkrat, aranžiramo v celofan sprejemljive(jše)ga ...

Ja, ok, fajn, ko bi jasne besede, čeprav z ostrino iskrenosti in resnice, še dodatno zarezale ... A ko gre za lepe reči, ko gre za besede, ki bi nekoga ogrele, ko težko povemo že, da smo nekoga veseli, ko težko stegnemo roke, da bi objele? Ko...? Seznam brez kraja.

Enkrat vse dobi epilog. Če ne prej, ko hladna zemlja ostaja gluha za besede, neobčutljiva za solze in dotike, ko novih priložnosti ne bo nikoli več, ko je dokončno "prepozno" ...
In "kaj si bo pa kdo mislil" zamenjajo še ostrejši: "Če bi vedel.... Če bi lahko zavrtel čas nazaj... Zakaj nisem... povedal,pokazal, našel čas..."

Naj bo današnji dan drugačen ...
Naj se "kontrole" skoncentrirajo tam, kjer bi nepremišjenost, ko "bleknemo", razorala polja človekovega miru, kjer bi besede udarile kot strela, kjer bi pustile za sabo razdejanje ...
Naj zavore popustijo povsod, kjer bodo besede grele, risale nasmehe in objemi opogumljali ...
Bodimo drug drugemu dar. (No, na določenih relacijah, se pač zgolj potrpežljivo prenašajmo. ;) )
Kdo namreč garantirano ve, da mu bo dana še ena nova priložnost, ki se ji reče "jutri"...?