Če ne veš, ne boli ...

Spadam v "kategorijo" tistih "srečnežev", ki slišijo točno tisto, kar bi bilo bolje, da ne bi ... Četudi obstaja minimalna možnost, da moje "antene" ujamejo kaj od tistega za kar bi veljalo, da "če ne veš-ne boli", je ne bodo zgrešile ...
Ponavadi tako in tako takrat, ko si človek oddahne, ko breme spolzi z ramen, ko bi lahko ostal zgolj občutek zadovoljstva in hvaležnosti ...
Zaključuje se veroučno leto ... In medtem, ko hvaležna stopam pod oboki, ujamem pogovor dveh mam, ki spadata med one, ki jim je verouk zgolj nekaj za odkljukat', nekaj, kar pa res ne more konkurirat' treningu "fusbala", kaj šele nedeljska maša gasilskim vajam ... In doseže me beseda, ki me bolj zaboli kot zbode ... Ker da naj bi bili kateheti veseli, da otroci sploh hodijo k verouku (ne pa da bi od otrok še kaj pričakovali, Bog ne daj zahtevali) ...
Ja, sem vesela. Vsakega posebej.
No, koga izmed teh, ki iz ure v uro skrbijo za "pestrost", mogoče kdaj za trenutek ne. ;)
In rastem skupaj z njimi.

foto:Vončotov portal

Hkrati pa se mi smilijo. Posebej podobni kot ta dva, po višini skoraj odrasla fanta. Ker so "žrtev" staršev, ki jih silijo z nečim, kar je njim samim breme, ker jim s svojim odnosom do Svetega "priskutijo" vse, kar bi jim v življenju, sploh ko le-to pokaže zobe, lahko bil izvir moči, poguma in upanja ...


In ostal bi zgolj pelin, če ne bi verjela Vanj, ki daje rast ...
In rekla bi si, da se ne grem več, če ne bi občutila, da Bog velikokrat vidi ravno tam, kjer jaz vidim krivo ...
In lahko bi se jezila ... , pa si mislim le: "Bog jih blagoslovi, še posebej "ta stare", da bod(m)o laže pomagali usmerjati jadra mladih na razburkanih morjih novodobne, vsaj pri nas, Kristusu skoraj sovražne sedanjosti ..."