"Lušte"...

Pride kak dan, ko imam skomine. "Lušte", po domače. :)  Največkrat po čem sladkem ...in kar naenkrat zaman sežem v ovitek čokolade, ker je (že) prazen ...
Danes je že tak dan, le da se mi noro "lušta" kave ...
A za lepši dan, zame, ni dovolj pristaviti džezvico... in jo nato, še kadečo se, vonjati iz skodelice, zato si je nikoli, res nikoli, ne skuham samo zase ... Ker bi bila zgolj grenka črna brozga ...

foto:mojpogled.com

 Da mi kava res diši, morata biti na mizi vsaj dve skodelici ... Še boljša je, ko jo lahko pristavim za koga, ki medtem, po domače, sede za vogal naše kuhinjske mize, in vmes veselo klepetava ...
Ja, ko mi diši kava, toliko se pa že poznam, sem v resnici sita tako samote, ki je ni moč pregnati s še tako prepolnim dnevom, kot tudi oglušujoče tihote, ki je ne zmore pretrgati niti najljubši, na "repeat" neštetokrat preposlušan komad ...
Sita obojega..., in hkrati že(l)jna vsega tistega, kar si delimo s prijatelji, ko tem za pogovor ne zmanjka, ko si delimo solze, smeh, skrbi, ko edino čas, ki prehitro mineva, ni na naši strani ...
In počutim se kot bi mi za melodijo dneva ostale le tiste ta otožne strune, ki bi se, če bi jih seveda znala preslikat' v prazne in črne glavice, z zastavicami ali brez, ki jih odklepa najlepše zavit ključ, naravnost zlile v otožne balade, ki bi brez problema postale eno z današnjim deževnim, nič kaj junijskim četrtkom.

A se ne dam ... Še malo "stisnem zobe" in hiša bo oživela... In kaj lahko se zgodi, da bo tišina, še prehitro, zame, še danes, nedostopna dobrina ... Do jutrišnjega dopoldneva ...
Pa sem spet tam... Carpe diem. Najboljše pravilo za polno izživeto življenje. :)
In prostora za "jamranje", smiljenje sebi... naenkrat zmanjka ... ;)