Nazaj in naprej... Brez strahu.

Leto se izteka. Še eno. In v mislih se, ko se umirim, niza neskončna "ogrlica" spominjanj in spominov ... Vsega je bilo... Tudi skrbi ni manjkalo. In trenutkov, ko se mi je zdelo, da ne gre več, ko bi, po pravici povedano, vse okrog  "nekam poslala"... In solze so se (pre)večkrat ponudile kar same od sebe ... Ter se nazadnje izkazale, vedno, kot zdravilne ...

A "pod črto" se v 2016-tem ujete in shranjene "vonjave vseh vrst" izgubijo v hvaležnosti.
Toliko vsega. Toliko lepega in nepozabnega.
Čeprav v tistem trenutku kot da nepomembnega in drobnega.
Z eno skupno lastnostjo.
Največkrat so bili trenutki, ki so ostali ujeti v hvaležno spominjanje, (iz)živeti ali skupaj z drugimi ali pa tako bogati v sporočilnosti tišine, ko se srečaš s seboj, ali v sebi slišiš nemi glas "Nekoga"...

foto:fb stran I am a woman of God

 In ko tako odeta v hvaležne spomine odštevam poslednje minute tega, ki mu pravimo staro, me novega ni strah...
Ker vanj stopam okrepljena z mnogimi nevidnimi vezmi vseh, ki smo si blizu, na istem "caminu"...in ti bodo z menoj ostali ne le ko bomo nazdravljali, ampak tudi ko bo bolelo... Ja, vem da bo. Ker bo, dokler bom živa. Ker je življenje dinamika. Boj. Tudi negotovost kdaj. Sploh, ko si jemjem/o pravice, ki nam ne pripadajo, in vzporedno "pokasiramo" tudi bremena, jim nismo kos...

Zato zgolj ena misel novemu letu na pot... Zame, za vse meni ljube in za slehernega iz človeške družine... Dovolj je dnevu lastna teža...ON skrbi za nas. In v Njegovih očeh smo ljubljeni, hoteni in nikoli pozabljeni...
Več pa ni!
Da bi le tega nikoli ne pozabili...in vse bo kot mora biti...

Ja. Naj bo srečno! Z Božjo pomočjo! In v Njegovem imenu začeto! In vse bo kot mora biti...
P.s.: ...pa hvala za Vaše obiske+komentarje na blogu... ;)