Tudi to sem jaz ...

V zadnjih tednih manj pišem. In se najpogosteje, sama pri sebi, izgovarjam na pomanjkanje časa... Ker to, niti pod razno, ni laž, pa čeprav, po drugi strani, kot da le ena izmed plati resnice ...
A v mislih mi "vre" milijon stvari ...
Enih se oklepam, drugih branim, če ne že prav bojim, spet v druge kot da se zakomuflira senca želje po uspehu tiste vrste, ki v tem svetu šteje ... In začnem se kot da vrteti v krogu, se kot vešča v luč zaletavat' v projekte v poklicu, ki ga med prsti (še vedno) začutim kot strast ...
In kot "flosarski konj" trmasto rinem v eno smer, pa čeprav v sebi kot da namerno nočem videti opomnika, da je drug čas, da Kitajcem ni moč konkurirati ...
Spet drugič sanjam, da bom "vnovčila" svojo strast do pisane in tiskane besede ...
A me prizemlji, ko se obudi spomin na dano besedo, ki se na tehtnici z ugodnejšimi študentskimi napotnicami izgleda kot da izniči ..., ter ko se zavem, da je tudi vse, kar se ujame v moje zapise daleč od tega, kar je danes množično iskano... in bi se za to, da bi tudi tale blog kdaj lahko dobil možnost, da bi postal "mamina žepnina", morala "prodat"...
Tega ne le da nočem, ampak ne zmorem. Ker ne maram mask.

Ja, odgovori in rešitve se le zdijo preprosti.
Sploh ko jih "soli" kakšna "brihtna buča".
Preprosti tudi zame. Dokler jih ne "prespim".
In spet se sprašujem, če res potrebujem "titulo" kariere in uspešne ženske, ki zna svoje sposobnosti in spretnosti pretvoriti v denar??? Če nam res kaj manjka? Če sem kot le mama in žena res manjvredna in brez dela??
Ali pa se obremenjujem s tem, kar mislijo drugi?
Ali pa se mogoče le bojim časa, ko bi morebiti otrokom naredila večje veselje, če bi se naredila nevidno, kot pa da kaj celo vprašam?
Ali pa se v sebi bojim časov, ko bo "gnezdo" prazno dlje kot le dopoldne??
V vsakem je seme resnice.

In se iz dneva v dan sprašujem zakaj ne zmorem iz lastnih rok spustiti sanj in pričakovanj??
Zakaj je tako preprosto izreči: "V Tvoje roke se vsega izročam" in tako naporno zares dovoliti Dlanem, ki so tkale niti, da bi prevzele "komande"?? In to zares. Tudi takrat, ko se zdijo te "nevidne komande" kot da skregane ne le s tihimi načrti, ampak tudi z logiko in zdravo pametjo??

Mislim, da sem rdečo nit mojih postnih premišljevanj našla ...
In mogoče čisto mimogrede, bolj zares in bolj osebno, najdem Njega, ki dodaja Življenje dnevom in s svojim življenjem, od bornih jasli do kot da tragične polomije konca, priča, da sta človeški pogled in um ustvarjenega le drobec v domišljiji Neskončnega ...
Za "piko na i" se mi, kot preblisk ponudi znana misel:
"Pometaj tako, kot je Raffaello slikal,
Michelangelo kiparil, Shakespeare pesnil in Beethoven skladal...
Pometaj tako dobro, da se bosta nebo in zemlja čudila:"Tukaj je živel velik cestni pometač..."

In ne morem reči, da nisem dobila odgovora...
In želim si, da bom jutri med mrmranjem  ljubih mi melodij srečna v lastni koži in vlogi...
Več pa ni ... :)