Kdaj se v človeku zgodi pomlad?

Od sinoči se mi misli "preganjajo" po glavi ... Tako močno, da bodo v tem trenutku ostali načrti počakali ... Dokler jih vsaj ne poskusim ujeti v besede ...
Ptički na polno žvrgolijo ...
A zakaj kot da so kdaj daleč stran?
Kot da melodija njihovih kljunčkov zgolj odmeva od nekod daleč, čeprav sedijo v krošnjah istih dreves kot v jutru, ko mi njihova vesela pesem kot da pospeši srčni utrip?
Kot da so v ušesih dodatne membrane.
Jih je ustvarilo življenje ali sem jih nastavila sama?
Ne vem. Res ne vem.
A čutim, da se v meni pomlad, tako čisto zares, letos še ni zgodila ...
Kot da sem olesenela v nečem starikavem, če ne že starem,
kot da so me zgodbe (moje in drugih) zaznamovale, tudi ranile,
kot da je v meni nekaj, kar je dosti težje od tega, kar občutijo kolena, ko sopiham v breg ...

Križ na Humu (foto:K.)

Vem kaj je.
Teža, ki je ne zazna skala najbolj natančne tehtnice, je teža zgodb, misli, besed in dejanj, ki se vsaka zase zdijo nepomebne, "brezvezne", a ko, če se, v neizgovorjenem nalagajo, postajajo kot svinčene "pošasti", ki v primež otožnosti ujamejo celega človeka ...

In ptički se zdijo tako daleč ...
Dokler jih ne poslušaš še z n(N)ekom...
Po tistem, ko sta, ker si ti povedal, on poslušal, "zminirala" bremena ...
In nato se, ker si bil slišan, zaznan, začuten... v čeprav mogoče smešni realnosti lastnih, tudi namišljenih podob, teža razblini, izpuhti, se izniči ...

Vem kaj je.
Premalo Mu šepetam ... Ne le na kolenih, ampak tako mimogrede in spotoma.
Premalo Mu šepetam. Ker si še vedno ne upam odpreti Mu "vrat" na stežaj.

Okorni stihi...

Rime mi ne "ležijo", a kdaj pa kdaj se z njimi poigram... Za danes, ko je svetovni dan poezije, prilagam tri take okorne... 

Aja. Pa kava se pri meni ne "plača" z verzom, "odplačam" pa verz z objemom  😊😉

TRENUTEK PRAZNINE

Hrbet se hrbta bežno dotika

ko zvita na boku vsak v svojo smer zreva...

Nimam moči, da dlan bi dlan poiskala,

in prsti prepleteni postali bi trdni kot skala.

Nimam peruti, le v duši goro pelina,

nimam sanj, v meni je le grenčina.

Nimam besed, ki odprle bi tvoje srce

in bojim se, ker zdi se, da v tebi zamira vse,kar grelo me je...

Iz kotička očesa neslišno kapljica zdrsne in žge,

žge še, ko že zdavnaj posušila se je...

In ko se mi k melodiji Ditkine Ne bodi kot drugi prikradejo druge besede....

ALI KDAJ?

Ali kdaj čutiš objem brez bližine

ali kdaj slutiš besede v zvenu tišine?

Ali kdaj čutiš, da prva si misel

ali kdaj slutiš, da nežna si pesem?

Ali kdaj čutiš, da me hvaležnost preplavi,

ali kdaj prepustiš se domišljiji sanjavi?

Ko srce mi hvaležnost razganja,

v glavi ni prostora več za vprašanja...

Je le misel, je hrepenenje, je le dvoje dlani,

ki sklepam jih v želji, da srečen bil bi..

Ali kdaj čutiš...

Tako za trenutek je dano mi odmisliti sebe

in preko tebe začutim Božje poglede...

On, ki je skrivnostno me stkal, 

v meni pustil je sled, zato nemir v meni bo spet in spet...

Ali kdaj čutiš...

 NI BESED

Ni besed. Kot da so se izgubile..

Vem le, da se najdejo trenutki,

ko navznoter me greje,

ko me objamejo pogledi,

ko me božajo meni ljubi glasovi.

Vem le, da ti trenutki zame kot drobne so lučke...

Ni besed. Kot da so se izgubile...

A tu je hvaležnost, ki v mislih me vleče v spomine,

tu je hrepenenje, ki daje mi krila,

tu pričakovanje, ki kot val me oblije.

Vem le, da tu je prostor, kjer ni več ednine..

Ni besed. Kot da so se izgubile...

Ni zgolj romantika in milina,

je ljubezen in odpuščanje,

so žulji in so sanje,

so poljubi in je kesanje...

"Ko začutim, da si ti začutil, da sem te začutil ..."

Čedalje pogosteje, ko je v hiši edini zvok, ki ga ni moč enostavno izključiti z "off", moj lastni glas, dovoljujem tišini, da "dela" svoje ...
Tišina.

Vedno redkeje jo preganjam z glasbo. Kot da je prav tišina, navkljub trenutkom, ko se je bojim, ker se kdaj z njo v samoto prikrade občutek osamljenosti, najbolj varno zavetje za "pobeg", ko ob rutini dneva, čisto rahlo "zdrsim" v čisto moj svet. V svet, kjer se kdaj potepam po spominih, drugič intenzivno podoživljam kaj od tistega kar nočem pozabiti, spet drugič pa sanjam, sanjarim, kujem načrte in se
izgubljam v nemih monologih ...

"Modrovati" sam s seboj ... Sliši se skoraj malo noro ;), pa vendar, se mi zdi, da so prav ti trenutki kdaj kot ogledalo resnice, kjer smeš zares, v vsej polnosti, biti "ti"... Včasih je kot bi se, v eni glavi, pogovarjala dva ...
Realnost in pričakovanje.
Srce in razum.
Resničnost in sanje.
Smeh in solze.
Odločitve in na drugi strani dejstva, na katere nimaš vpliva. Ker niso v tvojih rokah. Ker kot da so del  "načta" ...

In pod črto, če hočeš preživet', kompromisi ...
Ker ne moreš in ne smeš misliti (samo) nase ...
Enkrat koraki nazaj, da bo dobro drugemu, in drugič koraki naprej, da se dlani dveh spet dosežeta ...

In ko se nato, z razdalje, oziraš nazaj, se zdi, da si bil in si najbolj uresničen prav takrat, ko si z obrazom obrnjen k drugemu.
K nekomu.
Sploh, ko (za)čutiš, da je drugi (za)čutil, da je s tabo in ob tebi (za)čuten.

Tudi to sem jaz ...

V zadnjih tednih manj pišem. In se najpogosteje, sama pri sebi, izgovarjam na pomanjkanje časa... Ker to, niti pod razno, ni laž, pa čeprav, po drugi strani, kot da le ena izmed plati resnice ...
A v mislih mi "vre" milijon stvari ...
Enih se oklepam, drugih branim, če ne že prav bojim, spet v druge kot da se zakomuflira senca želje po uspehu tiste vrste, ki v tem svetu šteje ... In začnem se kot da vrteti v krogu, se kot vešča v luč zaletavat' v projekte v poklicu, ki ga med prsti (še vedno) začutim kot strast ...
In kot "flosarski konj" trmasto rinem v eno smer, pa čeprav v sebi kot da namerno nočem videti opomnika, da je drug čas, da Kitajcem ni moč konkurirati ...
Spet drugič sanjam, da bom "vnovčila" svojo strast do pisane in tiskane besede ...
A me prizemlji, ko se obudi spomin na dano besedo, ki se na tehtnici z ugodnejšimi študentskimi napotnicami izgleda kot da izniči ..., ter ko se zavem, da je tudi vse, kar se ujame v moje zapise daleč od tega, kar je danes množično iskano... in bi se za to, da bi tudi tale blog kdaj lahko dobil možnost, da bi postal "mamina žepnina", morala "prodat"...
Tega ne le da nočem, ampak ne zmorem. Ker ne maram mask.

Ja, odgovori in rešitve se le zdijo preprosti.
Sploh ko jih "soli" kakšna "brihtna buča".
Preprosti tudi zame. Dokler jih ne "prespim".
In spet se sprašujem, če res potrebujem "titulo" kariere in uspešne ženske, ki zna svoje sposobnosti in spretnosti pretvoriti v denar??? Če nam res kaj manjka? Če sem kot le mama in žena res manjvredna in brez dela??
Ali pa se obremenjujem s tem, kar mislijo drugi?
Ali pa se mogoče le bojim časa, ko bi morebiti otrokom naredila večje veselje, če bi se naredila nevidno, kot pa da kaj celo vprašam?
Ali pa se v sebi bojim časov, ko bo "gnezdo" prazno dlje kot le dopoldne??
V vsakem je seme resnice.

In se iz dneva v dan sprašujem zakaj ne zmorem iz lastnih rok spustiti sanj in pričakovanj??
Zakaj je tako preprosto izreči: "V Tvoje roke se vsega izročam" in tako naporno zares dovoliti Dlanem, ki so tkale niti, da bi prevzele "komande"?? In to zares. Tudi takrat, ko se zdijo te "nevidne komande" kot da skregane ne le s tihimi načrti, ampak tudi z logiko in zdravo pametjo??

Mislim, da sem rdečo nit mojih postnih premišljevanj našla ...
In mogoče čisto mimogrede, bolj zares in bolj osebno, najdem Njega, ki dodaja Življenje dnevom in s svojim življenjem, od bornih jasli do kot da tragične polomije konca, priča, da sta človeški pogled in um ustvarjenega le drobec v domišljiji Neskončnega ...
Za "piko na i" se mi, kot preblisk ponudi znana misel:
"Pometaj tako, kot je Raffaello slikal,
Michelangelo kiparil, Shakespeare pesnil in Beethoven skladal...
Pometaj tako dobro, da se bosta nebo in zemlja čudila:"Tukaj je živel velik cestni pometač..."

In ne morem reči, da nisem dobila odgovora...
In želim si, da bom jutri med mrmranjem  ljubih mi melodij srečna v lastni koži in vlogi...
Več pa ni ... :)