"Ko začutim, da si ti začutil, da sem te začutil ..."

Čedalje pogosteje, ko je v hiši edini zvok, ki ga ni moč enostavno izključiti z "off", moj lastni glas, dovoljujem tišini, da "dela" svoje ...
Tišina.

Vedno redkeje jo preganjam z glasbo. Kot da je prav tišina, navkljub trenutkom, ko se je bojim, ker se kdaj z njo v samoto prikrade občutek osamljenosti, najbolj varno zavetje za "pobeg", ko ob rutini dneva, čisto rahlo "zdrsim" v čisto moj svet. V svet, kjer se kdaj potepam po spominih, drugič intenzivno podoživljam kaj od tistega kar nočem pozabiti, spet drugič pa sanjam, sanjarim, kujem načrte in se
izgubljam v nemih monologih ...

"Modrovati" sam s seboj ... Sliši se skoraj malo noro ;), pa vendar, se mi zdi, da so prav ti trenutki kdaj kot ogledalo resnice, kjer smeš zares, v vsej polnosti, biti "ti"... Včasih je kot bi se, v eni glavi, pogovarjala dva ...
Realnost in pričakovanje.
Srce in razum.
Resničnost in sanje.
Smeh in solze.
Odločitve in na drugi strani dejstva, na katere nimaš vpliva. Ker niso v tvojih rokah. Ker kot da so del  "načta" ...

In pod črto, če hočeš preživet', kompromisi ...
Ker ne moreš in ne smeš misliti (samo) nase ...
Enkrat koraki nazaj, da bo dobro drugemu, in drugič koraki naprej, da se dlani dveh spet dosežeta ...

In ko se nato, z razdalje, oziraš nazaj, se zdi, da si bil in si najbolj uresničen prav takrat, ko si z obrazom obrnjen k drugemu.
K nekomu.
Sploh, ko (za)čutiš, da je drugi (za)čutil, da je s tabo in ob tebi (za)čuten.