Okorni stihi...

Rime mi ne "ležijo", a kdaj pa kdaj se z njimi poigram... Za danes, ko je svetovni dan poezije, prilagam tri take okorne... 

Aja. Pa kava se pri meni ne "plača" z verzom, "odplačam" pa verz z objemom  😊😉

TRENUTEK PRAZNINE

Hrbet se hrbta bežno dotika

ko zvita na boku vsak v svojo smer zreva...

Nimam moči, da dlan bi dlan poiskala,

in prsti prepleteni postali bi trdni kot skala.

Nimam peruti, le v duši goro pelina,

nimam sanj, v meni je le grenčina.

Nimam besed, ki odprle bi tvoje srce

in bojim se, ker zdi se, da v tebi zamira vse,kar grelo me je...

Iz kotička očesa neslišno kapljica zdrsne in žge,

žge še, ko že zdavnaj posušila se je...

In ko se mi k melodiji Ditkine Ne bodi kot drugi prikradejo druge besede....

ALI KDAJ?

Ali kdaj čutiš objem brez bližine

ali kdaj slutiš besede v zvenu tišine?

Ali kdaj čutiš, da prva si misel

ali kdaj slutiš, da nežna si pesem?

Ali kdaj čutiš, da me hvaležnost preplavi,

ali kdaj prepustiš se domišljiji sanjavi?

Ko srce mi hvaležnost razganja,

v glavi ni prostora več za vprašanja...

Je le misel, je hrepenenje, je le dvoje dlani,

ki sklepam jih v želji, da srečen bil bi..

Ali kdaj čutiš...

Tako za trenutek je dano mi odmisliti sebe

in preko tebe začutim Božje poglede...

On, ki je skrivnostno me stkal, 

v meni pustil je sled, zato nemir v meni bo spet in spet...

Ali kdaj čutiš...

 NI BESED

Ni besed. Kot da so se izgubile..

Vem le, da se najdejo trenutki,

ko navznoter me greje,

ko me objamejo pogledi,

ko me božajo meni ljubi glasovi.

Vem le, da ti trenutki zame kot drobne so lučke...

Ni besed. Kot da so se izgubile...

A tu je hvaležnost, ki v mislih me vleče v spomine,

tu je hrepenenje, ki daje mi krila,

tu pričakovanje, ki kot val me oblije.

Vem le, da tu je prostor, kjer ni več ednine..

Ni besed. Kot da so se izgubile...

Ni zgolj romantika in milina,

je ljubezen in odpuščanje,

so žulji in so sanje,

so poljubi in je kesanje...