Rachel Joyce:NENAVADNO ROMANJE HAROLDA FRYA

Knjige me "najdejo" na zelo različne načine, a zadnje čase pogosto tudi tako, da me nagovori kateri izmed blogov, ki jih spremljam. Tudi tokrat je bilo tako:

Redkokatera knjiga me spravi do solz, toda ta me je. Knjiga napreduje prav tako kot zgodba v njej. V začetku je preprosta, kot pogled na ljudi, ki živijo ob nas; ko gledamo fasade, si mislimo, da poznamo resnico in ljudem zavidamo njihovo preprosto in ubrano življenje. Ko pa enkrat vanj vstopimo, se začne pred nami odvijati drama ran in bolečin, ki kliče po odrešitvi. Tako kot naša lastna, da. Morda sem zato jokal.

Morda pa tudi zato, ker to ni še ena od neštetih zgodb za kratek čas. Čeprav se lahko bere, nikakor ni plehka, še manj površna. Ukvarja se s človekovo potjo in vsem, kar človek na njej srečuje in pušča ob strani. Čeprav Harold na pot odide skoraj brez vsega, spotoma spoznavamo, kako veliko življenjske prtljage nosi s seboj. In ko se na poti srečuje z ljudmi, se hkrati srečuje z vsemi, predvsem temnimi srečanji svojega življenja. Toda čeprav zveni tako, ta knjiga ni grenka, nikakor, osvobajajoča je. Skupaj s Haroldom hodimo tudi sami in skupaj z njim počasi izmed zmede življenja prebiramo bistvo. In ne, ta knjiga tudi ni enostavna, pred nas ne polaga enostavnih receptov in rešitev, ker jih v življenju pravzaprav res ni. Zato mi je tako všeč. (prebrano na blogu Besede za srce)

Glavni junak romana je pol leta upokojeni Harold. Z odtujeno ženo, ki ji gre zelo očitno na živce vse, karkoli naredi on, živi v majhni angleški vasici. V glavnem, čista rutina, dan enak dnevu…dokler nekega jutra Harold ne dobi pisma iz cca 1000km oddaljenega hospica. Pismo mu je poslala bivša sodelavka iz pivovarne, kjer je dočakal penzijo. In s to žensko, Quennie  Hennessy, ni imel nobenega stika zadnjih dvajset let. Zdaj pa ona piše, da umira za rakom in bi se želela posloviti… On ji pač čisto kratko odpiše, se ji zahvali za pismo, dopiše, da mu je žal in ji zaželi vse dobro. Samo še odnese pismo do nabiralnika na koncu ulice in stvar je zaključena. Vsaj tak namen je imel, ko je šel od doma. A med hojo se odloči, da pisma ne bo odvrgel v najbližji nabiralnik, gre naprej, tudi kar mimo pošte…in se, ko se mu začne oglašati želodec zaplete v pogovor z mladenko na bencinskem servisu, ki ga tako mimogrede potolaži, da je treba verjeti, misliti pozitivno, podžge, da v trenutku sprejme idejo, da bo do Queenie pešačil…on bo hodil, Queenie bo živela, ter ga počakala… 

In tako on, tako fizično nepripravljen, kot tudi neprimerno oblečen in obut, brez telefona itd… začne svoj, lahko bi se reklo »camino«.. .Na poti srečuje mnoge ljudi, vsakega s svojo zgodbo, predvsem pa se sreča s sabo, s svojo lastno zgodbo…  In se, čeprav so med njima stotine kilometrov, spet zbliža s svojo ženo … 

Več pa ne smem povedat', da bo knjiga ostala mamljiva...😏