Ena sama je moja, je naša domovina...

Spomnim se tistega junija pred šestindvajsetimi leti, še posebej tiste zadnje junijske nedelje... Med deveto mašo je, vsa prestrašena, pritekla v cerkev mama treh sinov in jih odvlekla izpred oltarja ... V trenutku panika...ker da bodo že čez nekaj minut tu... Letala JLA namreč.
Brez vnaprejšnjega dogovora smo se sosedje nagnetli v iz vasi oddaljeni gorci... Naravnost začutim še lahko tisto negotovost in strah. V vseh je bil... Stara mama so nas otroke spodbujali k molitvi, moški so na malem tranzistorju lovili frekvenco, ki bi prinesla kakšne vesti...
Ja, navkljub skoraj polnim trinajstim letom, je najbolj živ spomin ravno na ta trenutek, ko se mi je prvič v življenju zdela vojna tako zelo blizu...
Pa na Kacina, priznanje Vatikana...

Pa danes? Po četrt stoletja?
Vem, da je mir krhek, zato sem hvaležna zanj ...
Žal mi je le, da po "drugi Švici" še sanje ne dišijo več ... A ostajam ponosna, da sem rojena v deželici pod Triglavom in sanjam o dnevu, ko bo naša, moja Slovenija v svetu res pomenila to, kar pomeni meni ...
Košček raja kjer živijo pridni, pošteni in veseli ljudje ...
Čeprav z eno napako ... Volivci  vedno znova na oblast spravimo ljudi, ki bi jim v prvi zimi še krava poginila... Kajti dober gospodar misli naprej in se dolga boji, še bolj da bi "puf" pustil onim, ki pridejo za njim ...
A ni za obupovat'... Če je Bog tod zvrnil neskončen koš naravnih lepot, bo enkrat še pravo pamet ... Enkrat.
Do takrat pa naj na našo ljubo domovino in vse nas obilno rosi Njegov blagoslov ...

Se spomnite? :)
Še iz časov pred letom '91...
 :)