Tri leta nazaj ...

 S pregreto glavo sem se vrnila s travnika. Nisem bila prepričana, če se bo tokrat izšlo, a čutila sem, da moram .. 
"Pogrešam ga, rabim ga ... Kot bi me pomirjal, kot bi umirjal moje srce ... (Umiriti srce je bil tudi naslov Šepetkovega starejšega "brata") In glavo mi razganja od  tega, kar bi moralo na papir ...", mi je šlo po glavi ...
Par mesecev prej sem namreč umaknila svoj prvi blog ... 
Tako težko, v tistem dobrem letu je namreč res fino zaživel, a nekako se nisem znala postaviti zase ... in par "pametnjakovičev" mi je pošteno najedalo živce...in prestopalo meje ...

Tistega vročega junijskega popoldneva sem se odločila, da poskusim znova. Še enkrat. In tako se je pred tremi leti, na današnji dan, rodil tale Šepet ...
In ob prvem rojstnem dnevu so se mi zapisale spodnje besede. No, do danes imam mogoče kakšen odgovor več na katerega od takratnih "ne vem" in na katerega izmed vidikov gledam drugače.
A veselje ob v besede ujetih trenutkih, ki ob ponovno prebranem živo oživijo v mojem spominu, ostaja. In hvaležnost do vseh, ki verjamete vame, ne le ostaja, ampak se množi ... Hvala, ker ste ... :)

Če bi bil tale blog naš družinski član, bi se danes trudila s tortico, ki bi jo krasila ena svečka ... Leto pa res tako hitro mine ... Pravzaprav ne vem kaj me je tistega junijskega opoldneva prijelo, da sem zastavila tale blog ... Nekaj me je gnalo. Mogoče imam res, ob delu, preveč časa za razmišljat'...;)
 Še danes ne vem jasno povedat' zakaj blog ... Ne vem.Mogoče sem si ob prebiranju izbranih blogerjev zaželela, da bi kdaj sama koga, pa naj ga osebno poznam ali ne, nagovorila na podoben način... V sebi pa sem tiho, otroško sanjala, da mi bo nekoč nekje, v kakšni tiskani izdaji, uspelo imeti tak mini stolpec z naslovom, naprimer,"Mineštra življenja neke quattro mame", ter da bom tako zaslužila žepnino. :) :)Danes mi je jasno, da iz teh sanj ne bo nič. A še vedno blogam. :)Ker mi je v veselje. In mi odleže, ko "dam iz sebe". Pa čeprav ni v tistem trenutku ob meni nikogar.Nekaj podobnega odvrnem tudi komu, ki me vpraša, zakaj blogat', in če imam kaj od tega... Ja, imam. Veselje.In prednost bloga pred papirnatim dnevnikom?Prednost je ravno v ogledalu, ki ga nastavlja bralec, tudi s komentarjem, ki ga prilepi spodaj...Ja, zdaj se pa že skoraj štejem med blogerje..:)
Včasih se mi zdi, da mi je dano v besede ujeti točno to, kar čutim.Takrat, ko tvegam in premagam tisti "kaj si bo kdo mislil", čutim eno posebno zadovoljstvo. :) In število klikov potrdi, da se kemija in pristnost čutenj začuti tudi brez slike in zvoka, zgolj preko zapisanih besed ... Doslej, hvala Bogu, je bil strah zaradi ranljivosti, ki se sorazmerno z odkritostjo povečuje, odveč...Si pa občasno postavljam vprašanje, če zapisano kdaj slabo vpliva na koga... In takrat Boga prosim, da uporabi svojo brezmejno domišljijo in mi prepreči, da bi smetila...
Aja, pa hvala vsem, ki zahajate sem na blog ene x-ženske. Par tisoč ogledov zame, zelenca, ni čisto malo....