Rada se igram s številkami ... Ob štirih otrocih se je nosečnosti nabralo za polna tri leta, dojenja pa, uhh, za več kot sedem let. In to oboje skupaj, glede na moja trenutna leta, (še vedno) pomeni več kot četrtino življenja... 😊
In če pomislim, da sem bila, v sebi, pripravljena, da bom mogoče dojila le kratek čas. Kot moja mami. Verjetno bi znalo biti tako, če mi ne bi, tam nekje proti zadnji tretjini prve nosečnosti, prišla pod roke knjiga, ki me je prepričala do te mere, da je "v moji glavi premaknila meje"... Dojenje in materinstvo iz srca. Knjiga, ob kateri čutiš, da avtoričina "teorija" preprosto zdrži. Vsaj jaz sem... (Če celo mamice s posvojenimim otročkom lahko dojijo, pa da jaz ne bi ...) In danes ji prikimavam... (Čeprav ne trdim, da je to edina prava pot.. Je pa moja. ;))
 |
| Knjiga, ki mi je dala noro veliko... |
Ja, način življenja, ko se otrok hrani samo pri mami zna biti tudi naporen ...Vsaj prve pol leta (naš rekord je devet mesecev, saj je zavračala drugo hrano), ko je 100% priklopljen ...
In zanimivo naporno, za koga drugega smešno, ko se nagajive malčkove očke zaiskrijo, usta pocmokajo in roke odmikajo mamino majico... :) Ni važno kje. ;)
A vsemu navkljub bi tudi danes, ko so že trije od otrok v letih z "najst", in jaz že "skeniram" mnenja o avtošolah, izbrala podobno pot ...
Pa ni bilo vedno brez solz... Še danes me boli, ko spomnim na mastitis-e...
Niti enostavno, ko je, npr., mejilo skoraj že na detektivsko raziskovanje mojega jedilnika, da bi našli krivca, ki ji povzroča krče ...
Pa neprestano "nacejanje" z vodo in neokusnimi čaji ...
A bilo je vredno. In bil je poseben čas.
Za oba, za otročka in zame.
Takrat mi je moja botrca večkrat rekla, da je dojenje najlepša dota... Danes vem, da tudi zame, saj me na ta čas veže toliko lepih spominov ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za dodano misel :)