Pogovorni "kak' si?" je skoraj kot stalni okrasek klepeta med dvema.
Tako iz oči v oči, kot po telefonu ... A hkrati ga zelo redko, vsaj jaz, začutim kot iskrenega, kot tistega, ki "diši" po tem, da je drugemu zame res mar ... Pravzaprav se mi zdi, da tega najpogosteje preberem v očeh ...
Včasih je "kak 'si" zgolj kot ventil, ki odpre pip'co sledečega mu samogovora, ko lahko le poslušaš ...
In lepo je, nekaj najlepšega, ko si deležen pristnih zgodb in si povabljen, da pokukaš v "svet nekoga". Lepo tudi takrat, ko ostaneš z zgodbo zaznamovan, večkrat zvezanih rok, da bi vsaj kaj pomagal, če ne spremenil ali celo rešil ..., a hkrati veš, da neopazno nosiš del teže zgodbe, ko včasih polglasno, med solzami ali pa zgolj šepetaje navznoter, izročaš, blagoslavljaš ter čutiš z drugim ...
Zapleteno se bere in sliši, a ni. Ko te vodi empatija.
A včasih si želiš/m, da bi kdo res želel slišati kako si ti...
In ponavadi Življenje pošlje na pot nekoga s "potrebnimi" ušesi ... A hvaležnost kot da se sčasoma, ne sicer vedno, izgubi v samoumevnosti ... A v tej ni rasti, ampak hiranje, če ne že umiranje ...
 |
| foto:splet (Opusteno.rs) |
Spet drugič, pa ne znaš razložit', se počutiš kot bi bil zasliševan ... In kot školjka biser ti zapreš v svoje "trezorje" bol ...
In jo božaš s solzami,
včasih navidezno zdraviš s prepričevanjem samega sebe, da pa drugega ne rabiš,
jo utapljaš v nečem, kar ti zamoti misel,
jo zakrivaš z igranim smehom...,
...a v tebi vse kriči po iskrenem "kak' si"...
Zato si zdaj, ko že razmišljamo o dnevih, ali pa mogoče zgolj trenutkih, ko se bomo "dali na off", bolj od pohajkovanja ali pa ležernega poležavanja, želim, da bi bila del zgodb pogledov, ki dajo, vsaj komu, čutiti:" Tukaj sem. Čakam, poslušam...in slišim te... Poti se križajo z razlogom...tudi najine...in skupaj sva močnejša..."
Ufff, a se sploh da razumet' kaj sem želela povedat'? ;)
Če se to zgolj vprašate....je itak dovolj ... ;)
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za dodano misel :)