Rada imam poletje ...

Rada imam poletje. Najprej zato, ker me končno enkrat ne zebe, niti v noge ... :)
Sploh pa v poletnih dneh že narava sama, k je sicer res lepa v vseh svojih preoblekah, še posebej razvaja, ko ne skopari s sončnimi žarki.
 Zdi se, da me trenutki, ko se umiri dan in se umakne črni lepotici, ki svojo skrivnostnost zagrinja včasih s kot premog črno temo, spet drugič pa dovoli, da sopotnik mesec privije svojo "petrolejko" do maksimuma, ter jo tako ogrne zgolj v tančico senc, še posebej vzpodbujajo k čudenju in hvaležnosti ...

foto:B.Vrabec

Ja, najlepše od vsega je, zame,
ko se dnevu približuje njegov večer,
ko se dan in  noč počasi, pa čeprav dan gine, noč pa ima pred seboj še ves svoj čas do jutranje zarje, prepleteta v eno ..
Kot bi se prijela za dlan, kot bi noč nežno in spoštljivo pospremila dan v pozabo, le ta pa bi ji zagotavljal, da se zagotovo vrne ...
Nemi šepet dneva in noči, vrveža in miru, naglice in spokoja, spomina in pozabe, rojstva, smrti in večnosti, neslišno spremljajo travne bilke in poplesujejo v komaj občutenih sapicah od sonca ogretega vetriča ... Iz tal puhti toplota, ki jo je sonce predoziralo preko dneva, in na nebu, če ga oblaki niso oblekli v svojo ekstravagantnost, mežikajo nilijoni drobcenih oči, ki pritrjujejo, d aše oni niso nastali kar tako, da so bili hoteni ...

Vsak večer bi bil pravi čas za pogled nazaj, za lastni "obračun" , čeprav me razum prepričuje, da noči sledi novo jutro ...
V naravi že, a jaz, človek, nimam te garancije ...
Uživam v življenju, včasih ga zajemam s polno žlico, spet drugič me njegove nianse žgejo bolj peperminta, ali pa, ker dopustim, "melje" v mlinih naglice ...
Zvezde ugašajo in se rojevajo nove, narava štirikrat letno popolnoma menja svojo "garderobo", jaz pa se prepričujem, da imam še čas...in odrivam misel na trenutek, ko mi ne bo več dano zazreti se v nebo...in se bo zdelo, da je ostala zgolj črnina ... Črnina, ker je zastal dih, ker bo ugasnil žar v očeh, ker se bo zdelo, da je od mene ostal le prah ...
Če bi verjela, da je tu konec, da se vse konča v temini groba, ki ga še prehitro, ko spomini zbledijo v pozabi, preraste osat, bi večkrat izbirala odločitve, ki bi ne segle dlje kot iz rok v usta in iz lastnega ega v lastne čute ...
A verujem, da tu ni konec...in me je včasih, priznam, kar malo strah ... Strah srečanja z Njim, ki mu je še kako mar zame, strah, da bom praznih rok in s prosečim pogledom ...
Pol poti povprečno dolgega življenja sem že presegla ... No, mogoče mi bo odmerjeno več ... ;)
Mogoče. Kaj pa če ne??? In se bom znašla tam od pet do glave obložena s kramo, ki sem se je tu oklepala???
Spet sem zajadrala čisto drugam ... Prve jutranje misli so bile namenjene hvaležnosti za trenutke, ki se zdijo samoumevni, A NISO, pristala pa sem na inventuri življenja, ki nima "popravca", ampak lahko računam le na "radirko" Brezmejnega ..