In ni moja stvar, da sodim. A zase vem. Na današnji praznik, na poseben način, postanem kot otrok. Kot otroka me je slika Nje, ki je kači glavo strla, večkrat pripravila do vprašanj. Predvsem stari mami. Ne vem več čisto točno, kaj so stara mama odgovorili, a še danes čutim, da je iz besed žarela vera. In da so te besede nevsiljivo, rahlo krepile mojo vero ...
Ne vem zakaj, a Marijo si predstavljam točno tako. Čisto, milo, nedolžno, mogoče oblečeno v belo. Tako, ki ji kača ne more do živega ...
Ne vem zakaj "moja" Marija ni kronana...
A takšna preprosta mi je blizu ...
Letos mi le v spominu odmeva Devic prejasna varhinja, prečista Bogorodica..., ki se prepleta z "Ne boj se, Marija, našla si milost pri Bogu."
Ja, rada imam trenutke, ko se praznovanje "vraste" v čeprav delovni dan za katerega si niti v sanjah ne upam trditi, da ga bom čisto nedeljsko praznovala. Ker vem, da ga ne bom.
A jo bom "klicala" v moj dan.
Spotoma. Vmes. Mrmraje s pesmijo.In želim si, da bo v meni mir.
Upam. Prosim...
Zato: "Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k Tebi zatekamo!"
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za dodano misel :)