Meditation from Thais :)

V tej glasbi se najdem:
ko me je strah in mi zagotavlja, da bo še vse dobro...;
ko me razganja hvaležnost in mi daje krila;
ko koprnim po bližini, pa me objame;
ko se  me loteva nemir in me umiri nežno kot mati;
ko sanjarim in mi pokaže pravi obraz, ter me prizemlji;
ko izgubljam vero v dobro in mi šepeta, da za nočjo pride dan;
ko hrepenim in mi boža srce in dušo;
ko mi usmerja pogled proti Cilju....

In tako se zgodi, podobno kot včeraj, da si jo vrtim znova in znova, in bi petletnika že malo mučilo, da bi preštel vse te "repeate", in tako še likanje postane čisti "relax"... :)
Kot bi se še dihanje zlilo v eno z harmonijo tonov, kot bi mesta, kjer se po glasbi zdi, da dobro zamegli tema, da se bliža grom, izgubila moč, kot bi mi vsak delček mene govoril, naj se ne bojim, naj zaupam... Vse bo še dobro...
Ne morem si kaj, da se ne sprašujem, kaj je tisto, kar me pri tej zgodbi tonov privlači... Ne najdem drugega odgovora (zaenkrat vsaj), kot to, da se ob poslušanju počutim tako kot si lahko le želim počutiti se v vsakdanu...
Preveva me mir, zaupanje v dobro, skratka počutim se, kot da mi ne more do živega ne vihar, ne grom, nobeno zlo, ker sem  kot bi bila v naročju, kot bi sedela na najbolj varnih Kolenih....

Ko sta liniji hrbta in lastnih nog pod pravim kotom...

  Vsak, no, skoraj vsak dan ista pesem... Zmanjkuje mi časa, ne dosežem "plana", ki si ga zadam. Le večeri so moji. Prav ljubosumno se bojim zanje, a hkrati se čudim, da tu ne vlada čas, da tu odločam jaz... Zdi se mi, da včasih iz teh trenutkov skoraj živim, da so kot humus za jutri, da so kot "delete" za vse, kar mi je zagrenilo kak trenutek minulega dneva.
  Večeri so nekakšen moj "obred"...
Četudi fizično utrujena, četudi bi se okrog mene našlo še ogromno "brkljanja", da bi bila hiša vsaj približno taka kot si želim da bi bila, spravim liniji hrbta in lastnih nog pod približno pravi kot in na kolenih najde prostor knjiga ali pa svinčnik in papir...
Čedalje bolj se mi zdi, in to cenim, da me svinčnik med prsti pomaga spraviti do "stanja", kjer se v sebi srečam najprej s seboj in se mi zazdi, da skoraj ujamem šepet lastne notranjosti, šepet med glavo in srcem, ter se včasih v namišljene besede tiho, kot najskromnejši gost "priplazijo" tudi besede Njega... (Ja, vem, verjetno se bo našel kdo, ki bo menil, da mi malce manjka tam zgoraj.. :))

Foto: Ujeti trenutki Manica

 Ko se tako s hrbtom naslonjena na rahlo toplo steno krušne peči zazrem proti oknu,
mojega pogleda ne ustavi ne zagrnjena zavesa,
še manj tema, ki zunaj objema stvarstvo,
kajti ko po hiši utihne otroški živ-žav,
ko stopnice ne stokajo več pod cepetom nožic
in v zrak ne zarežejo več zvoki loputanja vrat,
ter je vse, kar se v tišini sliši, le globoko in umirjeno dihanje njih, ki so nama podarjeni,
se v moje srce naseli poseben občutek, ko se v sebi sicer oziram nazaj,
a na minulo gledam hvaležno, včasih vdano...
Zdi se mi, da v teh trenutkih skoraj nikoli ne delam načrtov,
da so to eni redkih trenutkov, ko se zdi, da se prepustim,
prepustim pričakovanju, ki je najboljša vaja za bolj pozorno uho...
Ko me preplavi hvaležnost in se pustim božati hrepenenju, ki je najboljši trening srca,
se mi, pa ne v glavi, ampak menda v duši, včasih rojevajo stihi...
Kasneje mi je žal, da jih v tistem trenutku nisem rešila pred pozabo...
Takole približno letijo skupaj:
Včasih se zdi kot bi občutil bližino, kot bi se srečali srci brez teles...
Predaleč si, da bi se srečala pogleda, a dovolj blizu, da te najde misel.
Naj Te objame, naj Te poboža kot mama,
naj Te pokrije, naj Te v zaupanje zavije, 
naj Ti zadiši po pristnosti...
Vso noč naj Te greje in z jutranjo zarjo zaneti ti iskrice sreče,
naj nasmeh, ki se ob jutranjem dotiku pogleda razleze, pove, da v sanjah sva srečala se...

NA KAVI Z MAXOM ( Max Lucado)

Bog vidi tvoje življenje, kakor si ti ogledaš film, potem ko si že prebral knjigo. 

Ko na filmskem platnu nastopi kak grozen prizor, lahko začutiš, kako v dvorani zastane dih. Gledalci ob pretečenih okoliščinah otrpnejo. Toda ne tudi ti. 

Zakaj? Ker si prebral knjigo. 
Veš na kakšen način se bo junak izmazal iz godlje. 
S takšno samozavestjo Bog opazuje tvoje življenje. 
Ni le prebral tvoje zgodbe, temveč jo je tudi napisal. Njegov zorni kot je drugačen, njegov namen je jasen. 
                                            (iz knjige Na kavi z Maxom)

Pred dnevi me je tale navedek prisilil k razmišljanju...
Nisem si mogla kaj, da  me niso misli peljale še malce naprej... Sama sem pogosto razočarana, ko si ogledam film, posnet po knjigi, ki sem jo prebrala. Skoraj nikoli filmski trak niti približno ne zajame vseh nians, ki jih premore knjiga... Ponavadi, s par izjemami, se mi film zdi tak, kot bi gledala "opipano kuro"...:)

Nekaj podobnega verjetno okuša Bog, ko opazuje razplete naših življenjskih zgodb...
Kdo ve koliko presenečenj, nenavadnih zasukov, edinstvenih zapletov, vsebuje scenarij za mojo, tvojo zgodbo... Edinstvena, neponovljiva zgodba pisca z vsemogočno domišljijo, ki jo moremo v podarjeni svobodi zavrniti, in jo tako spremeniti v siv, vsak dan enak dan...
Kdo drug, razen Pisca, ve za vse izgubljene priložnosti, za vse Njegove prezrte dotike, ki bi našo zgodbo, ki se zdi izgubljena v povprečnosti povprečnega vsakdana, spremenili v najžlahtnejšo mojstrovino...
Ja, kdo ve, kako osiromašene se zdijo naše zgodbe, ko dovolimo, da jih vodi "imeti" in tako "zahodimo" biti... Kdo ve, ne samo kako bi se spremenila naša življenja, ampak tudi kako bi se spremenil svet, če bi se pogosteje držali scenarija... Ima pa ta scenarij eno slabost, ne da se ga prebrati vnaprej, in ne dopušča ne vaje, ne ponovitve, obstaja le tukaj in zdaj...

Ko mene več ne bo ...

Odmeva mi v ušesih... Ko mene več ne bo....
Za povrh pa naletim še na članek o tem kaj ljudje obžalujejo, ko slutijo, vedo, da ni več daleč....
http://edmfanatik.blog.siol.net/2013/07/16/kaj-si-ljudje-zelijo-na-smrtni-postelji-prevedeno/

Ko mene več ne bo... Kaj bo ostalo za menoj? Kaj si želim, da ostane? Če začnem tam, kjer se zdi, da ni ničesar več, tam, kamor polože tisto kar ostane, ko ugasne dih, ko se z lic še poslednjič umakne barva življenja in jo premaga tančica mrtvaške beline....

 Včasih grem tam med "najmanjšimi parcelami" in si mislim svoje... Gore marmorja, kamenja.. Skozi glavo mi švigne beseda možakarja, ki si je svoj kruh sicer služil prav s temi skulpturami, ki jih postavljamo na poslednja bivališča tistih, ki so zaznamovali naša življenja... Pravil je, da premnogokrat z grenkobo postavlja spomenik, ki ga je naročila ženica, da bi ohranila spomin na pokojnega moža, in ker ga je imela rada, ter mu je hvaležna za skupna leta, želi najdražji marmor, pa si je trgala od ust, da ga bo zmogla plačati...

Bojim se, da so tudi obratni primeri, ki se meni še malo bolj upirajo...

Da kdo s tem črnim, belim ali ne vem kakšnim kamnom še, pere svojo vest, ki ga opominja, ker se ni trudil, da bi preminulemu pomagal pričarati nebesa tu na zemlji, ampak so bili odnosi na trenutke morebiti bolj podobni plamenom kot pa koščku raja...

Četudi bi me zagrnili le ped pod površje, ni strahu, da bi prišla nazaj, tako, da res ni potrebe, da me obtežijo s težo kamenja, ki bi ga še živ človek v najboljših letih ne umaknil...:)
Le smerokaz v nebo naj bo tam...
Je to kriza srednjih let???
Ne, le zavedanje, da sem vsak dan bliže...
Da ne vem, kako daleč je še do tam...
Želim si ostati v spominih ljudi,
želim si, da jih misel na skupaj preživete trenutke greje,
želim si, da kdo prosi zame, ko sama ne bom več premogla glasu,
želim si, da bi mogla zreti v Pogled vseh pogledov, drugo v večnosti ne šteje...

Ta "želim si" je v mojih rokah... Danes, tukaj in zdaj...
Zgolj od mojih odločitev v drobnih vsakdanjih stvareh je odvisno kaj bom obžalovala, ko pride tisti čas...
Če me ne bo tako iznenadil, da ne bo niti trenutka za kes... Upam, da ne...

No, to, da mi odmeva po ušesih, "Ko mene več ne bo", niti ni tako slabo....

Neizrečen odgovor ...

 Pred časom sem srečala znanca. Nimava nekih stikov, a ko se naključno srečava, sva vesela drug drugega, z nasmehom si seževa v dlan in kaj kmalu se odpre debata... Ne gre pa mi iz glave njegova reakcija, ko sem ga, kot odgovor na njegovo vprašanje o tem kje živimo, povabila, da se kdaj oglasi. Kar tako. Mimogrede. Če bo hodil kaj tod mimo... Ne, to pa ne, ker pride le če ga pokličeš, in rečeš točno kdaj naj pride, ker v današnjih časih pa ne moreš prit' k'r tak' k hiš'...
 Ja, ne le, da se kdaj bojimo "spustiti" ljudi domov, bojimo se tudi vstopiti, priti kar tako, brez najave... Bojimo se priti v resničnost, četudi zaželjeni...
Zakaj? Ker ne bo "zglancano" s prontom?
Ker se zna zgoditi, da bo gospodinja v zapackani trenirki in bo v tistem trenutku hitela pobirat' umazane krožnike z mize?
Ker se zna zgoditi, da bi zaznali, da pa med možem in ženo nekaj ne štima, da se čuti kot da je nekaj v zraku?
Mogoče zdaj laže razumem zakaj se dobivati na kavi zunaj, v lokalu... Tam si lahko tak, kot želiš biti, pa karkoli že to za koga pomeni... Tja odideš urejen, nadišavljen, s "happy smilijem" na obrazu.  Čeprav si z treskom glavnih vrat pustil doma neurejene stvari, si za tistega, ki te ne pozna od blizu, "perfect"... Resnični jaz z vsem kar boli, je ostal doma, med štirimi stenami...

Ne, če pričakuješ postrežbo v ročno poslikanih skodelicah in predstavo odnosov, kjer nikoli ne zaškripa, ne hodi k nam,  kajti to, da se nikoli ne najdeta dva, ki se ne strinjata, je ob šestih unikatnih karakterjih utopično pričakovati...
Ne, če pričakuješ, da bo vse tipi-topi, ne hodi k nam, ker ob ducatu manjših in večjih rok, se vedno najde kaj, kar ne ve nazaj na svoje mesto...
Ne hodi, ker boš razočaran, ker ti tega ne morem/o dati.
Če sem te povabila, sem te zato, ker se ob tebi počutim varno,
ker čutim, da smo lahko drug drugemu darilo in tako odidemo narazen bogatejši,
pa čeprav ni nihče od nas kaj dal v roke ali pa iz rok prejel...
Ne, ne mislim igrat', pridi le, če boš pustil "larfe" doma, če me, nas želiš poznat' čist' resnične, brez fasade, če se želiš počutiti kot doma...

Misli, ujete na zahvalno nedeljo...

 Lepa nedelja. Dan, ko trg pred cerkvijo oživi... Kar malce otožna sem bila v mislih, ker se je Martinovo prekrilo z zahvalno nedeljo... Če kdaj, potem danes, ko se nad slabimi časi godrnja in tarna za vsakim vogalom, potrebujemo zavest, da ni vse slabo, da je tudi veliko lepega, ogromno vsega, kar si "zasluži" hvaležnost, pa beži mimo, ker jemljem/o za samoumevno....
 Življenje slehernika je kot nebo. Ni vedno zastrto s kopreno črnih oblakov, še manj slepeče od kristalne jasnine... Čutim, da me mora nekdo, ko me začne srkati vrtinec malodušja in jamranja, rahlo krcniti, rahlo "stresti", da se zavem, da zgolj s tem, da imam streho nad glavo, vsak dan (pre)poln krožnik, pa čeprav ne "a la cart" iz elitne restavracije, in mir, ki nam je tako samoumeven, da ne vem, če ga sploh cenimo, spadam med ne tako velik procent najbogatejših prebivalcev tega planeta...
Nihče od naših prednikov ne le da ni zjutraj izgubljal minut, da bi izbiral iz prepolnih omar, ali zajtrkoval po "luštah", nihče od njih, ki so že v večnosti, ni imel na razpolago toliko "fešt", pa nihče od njih ni toliko stokal in negodoval..
 Ja, med nami so razlike in absolutno ni pošteno, da si nekdo polni žepe z žulji drugih... A mirna vest je najboljši vzglavnik in to skupaj s tem, da se v mraku brez strahu ozreš okrog, in ti črna pojava, ki prihaja izza vogala, ni nekdo, ki bi se ga moral bati, ker nimaš nič, kar bi vzel, kjer ne bi smel, je najboljši "apaurin"...
Ko v splošnosti več pomeni "imeti" kot "biti", je težko, sploh z zneskom pod limitom, zreti s hvaležnostjo v nov dan...

foto:Ujeti trenutki Manica

Ja. A vsemu navkljub je življenje noro lep dar in naša domovina prečudovita dežela...
Dar je vsako novo jutro, ko mi je dano pomežikniti v svobodo;
dar je vsak utrip srca, pa čeprav ga ozavestim šele, ko mi na vrhu Huma tolče v ušesih;
dar je otroški vrišč, pa čeprav pride dan, ko bi se zarila v luknjo in izobesila belo zastavo;
dar je vse, kar zraste na njivi, pa čeprav se kdaj jezim, ker pridelek jemljejo voluharji pa polži :) in kdaj v zadregi skrijem od zemlje zaznamovane dlani;
dar je tudi vse, kar ne razumem, pa že mora bit' za kaj dobro...
Dar je družina, ki je zavetje,
dar so ljudje, ki premorejo dlan, ki dviga iz blata,
nastavijo ramo, da ujame solze,
te ogrejejo, pa najsi bo z objemom, besedo, nasmehom ali pogledom...

In tak dar, ki se zdi kot od Boga poslan, sva (lahko) jaz in ti, tak dar smo (lahko) vsi!