Ko mene več ne bo ...

Odmeva mi v ušesih... Ko mene več ne bo....
Za povrh pa naletim še na članek o tem kaj ljudje obžalujejo, ko slutijo, vedo, da ni več daleč....
http://edmfanatik.blog.siol.net/2013/07/16/kaj-si-ljudje-zelijo-na-smrtni-postelji-prevedeno/

Ko mene več ne bo... Kaj bo ostalo za menoj? Kaj si želim, da ostane? Če začnem tam, kjer se zdi, da ni ničesar več, tam, kamor polože tisto kar ostane, ko ugasne dih, ko se z lic še poslednjič umakne barva življenja in jo premaga tančica mrtvaške beline....

 Včasih grem tam med "najmanjšimi parcelami" in si mislim svoje... Gore marmorja, kamenja.. Skozi glavo mi švigne beseda možakarja, ki si je svoj kruh sicer služil prav s temi skulpturami, ki jih postavljamo na poslednja bivališča tistih, ki so zaznamovali naša življenja... Pravil je, da premnogokrat z grenkobo postavlja spomenik, ki ga je naročila ženica, da bi ohranila spomin na pokojnega moža, in ker ga je imela rada, ter mu je hvaležna za skupna leta, želi najdražji marmor, pa si je trgala od ust, da ga bo zmogla plačati...

Bojim se, da so tudi obratni primeri, ki se meni še malo bolj upirajo...

Da kdo s tem črnim, belim ali ne vem kakšnim kamnom še, pere svojo vest, ki ga opominja, ker se ni trudil, da bi preminulemu pomagal pričarati nebesa tu na zemlji, ampak so bili odnosi na trenutke morebiti bolj podobni plamenom kot pa koščku raja...

Četudi bi me zagrnili le ped pod površje, ni strahu, da bi prišla nazaj, tako, da res ni potrebe, da me obtežijo s težo kamenja, ki bi ga še živ človek v najboljših letih ne umaknil...:)
Le smerokaz v nebo naj bo tam...
Je to kriza srednjih let???
Ne, le zavedanje, da sem vsak dan bliže...
Da ne vem, kako daleč je še do tam...
Želim si ostati v spominih ljudi,
želim si, da jih misel na skupaj preživete trenutke greje,
želim si, da kdo prosi zame, ko sama ne bom več premogla glasu,
želim si, da bi mogla zreti v Pogled vseh pogledov, drugo v večnosti ne šteje...

Ta "želim si" je v mojih rokah... Danes, tukaj in zdaj...
Zgolj od mojih odločitev v drobnih vsakdanjih stvareh je odvisno kaj bom obžalovala, ko pride tisti čas...
Če me ne bo tako iznenadil, da ne bo niti trenutka za kes... Upam, da ne...

No, to, da mi odmeva po ušesih, "Ko mene več ne bo", niti ni tako slabo....