NA KAVI Z MAXOM ( Max Lucado)

Bog vidi tvoje življenje, kakor si ti ogledaš film, potem ko si že prebral knjigo. 

Ko na filmskem platnu nastopi kak grozen prizor, lahko začutiš, kako v dvorani zastane dih. Gledalci ob pretečenih okoliščinah otrpnejo. Toda ne tudi ti. 

Zakaj? Ker si prebral knjigo. 
Veš na kakšen način se bo junak izmazal iz godlje. 
S takšno samozavestjo Bog opazuje tvoje življenje. 
Ni le prebral tvoje zgodbe, temveč jo je tudi napisal. Njegov zorni kot je drugačen, njegov namen je jasen. 
                                            (iz knjige Na kavi z Maxom)

Pred dnevi me je tale navedek prisilil k razmišljanju...
Nisem si mogla kaj, da  me niso misli peljale še malce naprej... Sama sem pogosto razočarana, ko si ogledam film, posnet po knjigi, ki sem jo prebrala. Skoraj nikoli filmski trak niti približno ne zajame vseh nians, ki jih premore knjiga... Ponavadi, s par izjemami, se mi film zdi tak, kot bi gledala "opipano kuro"...:)

Nekaj podobnega verjetno okuša Bog, ko opazuje razplete naših življenjskih zgodb...
Kdo ve koliko presenečenj, nenavadnih zasukov, edinstvenih zapletov, vsebuje scenarij za mojo, tvojo zgodbo... Edinstvena, neponovljiva zgodba pisca z vsemogočno domišljijo, ki jo moremo v podarjeni svobodi zavrniti, in jo tako spremeniti v siv, vsak dan enak dan...
Kdo drug, razen Pisca, ve za vse izgubljene priložnosti, za vse Njegove prezrte dotike, ki bi našo zgodbo, ki se zdi izgubljena v povprečnosti povprečnega vsakdana, spremenili v najžlahtnejšo mojstrovino...
Ja, kdo ve, kako osiromašene se zdijo naše zgodbe, ko dovolimo, da jih vodi "imeti" in tako "zahodimo" biti... Kdo ve, ne samo kako bi se spremenila naša življenja, ampak tudi kako bi se spremenil svet, če bi se pogosteje držali scenarija... Ima pa ta scenarij eno slabost, ne da se ga prebrati vnaprej, in ne dopušča ne vaje, ne ponovitve, obstaja le tukaj in zdaj...