Ja, ne le, da se kdaj bojimo "spustiti" ljudi domov, bojimo se tudi vstopiti, priti kar tako, brez najave... Bojimo se priti v resničnost, četudi zaželjeni...
Zakaj? Ker ne bo "zglancano" s prontom?
Ker se zna zgoditi, da bo gospodinja v zapackani trenirki in bo v tistem trenutku hitela pobirat' umazane krožnike z mize?
Ker se zna zgoditi, da bi zaznali, da pa med možem in ženo nekaj ne štima, da se čuti kot da je nekaj v zraku?
Mogoče zdaj laže razumem zakaj se dobivati na kavi zunaj, v lokalu... Tam si lahko tak, kot želiš biti, pa karkoli že to za koga pomeni... Tja odideš urejen, nadišavljen, s "happy smilijem" na obrazu. Čeprav si z treskom glavnih vrat pustil doma neurejene stvari, si za tistega, ki te ne pozna od blizu, "perfect"... Resnični jaz z vsem kar boli, je ostal doma, med štirimi stenami...
Ne, če pričakuješ postrežbo v ročno poslikanih skodelicah in predstavo odnosov, kjer nikoli ne zaškripa, ne hodi k nam, kajti to, da se nikoli ne najdeta dva, ki se ne strinjata, je ob šestih unikatnih karakterjih utopično pričakovati...Ne, če pričakuješ, da bo vse tipi-topi, ne hodi k nam, ker ob ducatu manjših in večjih rok, se vedno najde kaj, kar ne ve nazaj na svoje mesto...
Ne hodi, ker boš razočaran, ker ti tega ne morem/o dati.
Če sem te povabila, sem te zato, ker se ob tebi počutim varno,
ker čutim, da smo lahko drug drugemu darilo in tako odidemo narazen bogatejši,
pa čeprav ni nihče od nas kaj dal v roke ali pa iz rok prejel...
Ne, ne mislim igrat', pridi le, če boš pustil "larfe" doma, če me, nas želiš poznat' čist' resnične, brez fasade, če se želiš počutiti kot doma...
Amen. :)
OdgovoriIzbriši