Ko sta liniji hrbta in lastnih nog pod pravim kotom...

  Vsak, no, skoraj vsak dan ista pesem... Zmanjkuje mi časa, ne dosežem "plana", ki si ga zadam. Le večeri so moji. Prav ljubosumno se bojim zanje, a hkrati se čudim, da tu ne vlada čas, da tu odločam jaz... Zdi se mi, da včasih iz teh trenutkov skoraj živim, da so kot humus za jutri, da so kot "delete" za vse, kar mi je zagrenilo kak trenutek minulega dneva.
  Večeri so nekakšen moj "obred"...
Četudi fizično utrujena, četudi bi se okrog mene našlo še ogromno "brkljanja", da bi bila hiša vsaj približno taka kot si želim da bi bila, spravim liniji hrbta in lastnih nog pod približno pravi kot in na kolenih najde prostor knjiga ali pa svinčnik in papir...
Čedalje bolj se mi zdi, in to cenim, da me svinčnik med prsti pomaga spraviti do "stanja", kjer se v sebi srečam najprej s seboj in se mi zazdi, da skoraj ujamem šepet lastne notranjosti, šepet med glavo in srcem, ter se včasih v namišljene besede tiho, kot najskromnejši gost "priplazijo" tudi besede Njega... (Ja, vem, verjetno se bo našel kdo, ki bo menil, da mi malce manjka tam zgoraj.. :))

Foto: Ujeti trenutki Manica

 Ko se tako s hrbtom naslonjena na rahlo toplo steno krušne peči zazrem proti oknu,
mojega pogleda ne ustavi ne zagrnjena zavesa,
še manj tema, ki zunaj objema stvarstvo,
kajti ko po hiši utihne otroški živ-žav,
ko stopnice ne stokajo več pod cepetom nožic
in v zrak ne zarežejo več zvoki loputanja vrat,
ter je vse, kar se v tišini sliši, le globoko in umirjeno dihanje njih, ki so nama podarjeni,
se v moje srce naseli poseben občutek, ko se v sebi sicer oziram nazaj,
a na minulo gledam hvaležno, včasih vdano...
Zdi se mi, da v teh trenutkih skoraj nikoli ne delam načrtov,
da so to eni redkih trenutkov, ko se zdi, da se prepustim,
prepustim pričakovanju, ki je najboljša vaja za bolj pozorno uho...
Ko me preplavi hvaležnost in se pustim božati hrepenenju, ki je najboljši trening srca,
se mi, pa ne v glavi, ampak menda v duši, včasih rojevajo stihi...
Kasneje mi je žal, da jih v tistem trenutku nisem rešila pred pozabo...
Takole približno letijo skupaj:
Včasih se zdi kot bi občutil bližino, kot bi se srečali srci brez teles...
Predaleč si, da bi se srečala pogleda, a dovolj blizu, da te najde misel.
Naj Te objame, naj Te poboža kot mama,
naj Te pokrije, naj Te v zaupanje zavije, 
naj Ti zadiši po pristnosti...
Vso noč naj Te greje in z jutranjo zarjo zaneti ti iskrice sreče,
naj nasmeh, ki se ob jutranjem dotiku pogleda razleze, pove, da v sanjah sva srečala se...