Čutiti z drugim ...

 V mojih osnovnošolskih letih so bile "in" spominske knjige...
Danes (Ko me je kot strela z jasnega zadela novica, da še ena domačija ostaja brez otroškega vrišča, ter da bosta še en dedek in babica več, ki bosta namesto, da bi se veselila z vnučki, tolažila le drug drugega, saj mladi s selitvijo iz hribovske vasi v "sodobni čebelnjak" rešujejo prenekateri, meščanom tuj problem.. )  mi je prišel na misel verz, ki mi ga je zapisala ena "tovarišica":
"Toliko stvari smo se v življenju bali, pa se jih ni bilo treba. Treba je bilo živeti."
Toliko resnice je v teh besedah ... V nas, v meni je toliko strahov in vzporedno vsaj toliko zamujenih priložnosti ...

A zdi se, da nekaterih skrbi in strahovi ne hromijo, da so imuni nanje ...
Se res rodimo karakterno tako različni ali pa je "cepivo" za imunost še kje drugje in ne le v dednih zasnovah ali kdaj celo v brezbrižnosti? Pa je res tako zelo "fajn", če si "hladen kot špricer"? Ali pa mogoče kdaj kdo koga prav zaradi te "neobčutljivosti" še prav posebej rani??
Ne, hvala. Imam pa že rajši, da me kdaj stiska v prsih, ko za koga trepetam ...

(Ne morem, da danes ne mislim na njiju. Toliko dobrega sta nam vsem v teh letih storila. Za "boglonaj". Tako lepo je priti tja. Njuna skrbno negovana in s skromnim življenjem prigarana domačija ima za pajčolan živobarven skaljnjak, pod hišo pa pravo krinolino z ljubeznijo negovanih vrtnic. Sta živ primer tega, da se da z noro mero ljubezni, potrpežljivosti in žuljev ustvariti tisto, kar vrtnarske zasaditve ne premorejo. In vsakogar sta vesela. Predvsem pa se čuti, da se spoštujeta...)

Ampak obstajajo še drugače "mirni" ljudje, ki niso neobčutljivi, ampak sočutni. Sprejemajo današnji trenutek, tudi ko na obrazu nosijo nemo bolečino izgube, krivice... in zaupajo ter izročajo prihodnje dni v Božje dlani ...
Te občudujem.
Ker "zgodi se" živijo.
Ker drugim puščajo svobodo.
Ker so sočutno uho in dlan, ki dviga brez računice...
Ker po padcu vstanejo.
In v njih ni grenkobe, še manj jeze nase, na druge ali Boga. Ker jih vodi l(L)jubezen.

Se kdaj, čeprav obdan z ljudmi, počutiš sam?

Življenje predme, predte, pred vsakega izmed nas postavlja nove in nove izzive, na(d)loge, pa tudi nove in nove ljudi ...
Včasih, sploh še, ko se me dotakne kdo izmed teh, ki so bili do pred kratkim neznanci v polnem pomenu besede, se vprašam,
koliko priložnosti, da spoznam ljudi, ki bi zaznamovali moje dni s trenutki veselja, je šlo mimo, saj se pogleda nista srečala, ker sem zrla v izložbo,

foto:splet

ker sem si dala opraviti s telefonom, ker sem gledala brez, da bi videla,
ker prepogosto nisem imela poguma, da bi se izvila iz pozdrava iz navade in vljudnostnega smehljaja??

Verjamem, da vsak dan mimo nas neopazno švigne ogromno obrazov,
ki  za nas nimajo imen, pa bi drug drugemu,
ker imamo sličen pogled na svet,
ker naše duše razumejo isti jezik,
pregnali tišino, ko nas je strah,
se potolažili, ko se zdi, da se ruši svet,
se objeli, ko smo potrebni sočutja,
in drug drugemu dvignili brado, da bi odlepili pogled od tal in lastnega popka, in zamežikali v sonce ...

Prepogosto nisem/nismo pripravljeni tvegati in nekoga spustiti v svoj svet, in zato gledam/o mimo, pa čeprav se srečamo z očmi...
Ne vem, a se bojimo, da bo ta nekdo odnesel del nas?
Smo vsi okuženi z milijoni slabih novic in izgubljamo zaupanje v človeka, ker ne verjamemo več v dobro v ljudeh?

foto:splet

Že res, da je z vsakim, ki je imel mesto v našem življenju, pa so se naše poti ločile na križiščih vsakdana, odšel delček nas, a mnogo več kot smo dali, smo prejeli, ko nas je nekdo spustil v svoj svet ...
In delček, ki ga je ta drugi vzel s seboj, ni izgubljen...
Dobro, lepo ... ni nikoli pozabljeno, shranjeno je v najvarnejšem sefu, v spominih tistih, ki so te trenutke z nami delili ...

Težko je, če živiš v pomanjkanju, a po mojem ni nič kaj bolj rožnato, če imaš vsega v (pre)obilju, pa si sam ...
Nič, kar daš, podariš nekomu, pa čeprav bi bil nazadnje razočaran, prevaran, izdan,
ti ne more vzeti tega, kar ti vzame osamljenost ...
Ni hujše inflacije za človeka, za njegovo srce in dušo, kot je samota ... in žal si to "gorje", v svoji samozadostnosti, človek prevečkrat zakuha kar sam.

Ko se spet in spet zaveš, da čas prehitro mineva, da smo drug drugemu dar...

 Sinoči, medtem, ko je teliček pil, sem opazovala lastovičji zarod, ki že obvlada letenje. V hlevu je bil pravi trušč, ko je pet mladičkov živahno izvajalo akrobacije in preverjalo moč lastnih pospeškov ... Kdo ve, kje sta bila "stara dva". Mogoče sta si želela malo miru po napornih tednih, ko sta skrbela za požrešne kljunčke v lastnem gnezdu.

foto:lokalno.si

 Vsepovsod je "pr'en glih", v človeških in živalskih domovih... Od popolne odvisnosti od staršev, preko mladostno zaletave razposajenosti..., do praznjenja gnezda...

Teliček je vlekel že čisto prazen sesek, ko sem se spet zavedla, da čas trušča, čeprav na momente zelo naporen, uhaja med prsti tudi nama, meni ... Vedno daljše "lete" si izbirajo ... Mamino srce pa, neglede na vse, kar jim pade z jezika, ki jim trenutno služi kot preizkuševalec mej in najmočnejše orožje, trepeta za vsakega izmed njih. Vem, da se tega, kot starš, kasneje navadiš in da se mi bodo čez leta to zdele otročje malenkosti, a danes jih ne občutim kot takih.
V glavi se pojavljajo podobe iz spominov, hkrati pa si pri sebi obljubljam, da se bom držala "carpe diem", vsak dan bolj ...
Kar naenkrat mi živo vstane v spominu podoba iz lanskega poletja, ko sem, če izvzamem neizbežne nočitve z napotnico in moja "romanja v Rim", prvič v vseh letih, odkar sem poročena, šla nekam za par dni-sama.
Jasno si morem priklicati v spomin rahlo čuden občutek, ko se z "ruzakom" in spalko ob sebi oziraš na lastne otroke, ki ti mahajo ... Ne vem kaj mi je laže in kaj težje, ko primerjam kako je gledati jih, ko se pakirajo, ali zavedati se, da zrejo za tabo ... A v obeh primerih preostane isto. Zaupanje in izročanje.
In potem, ko se vrneš, spoznaš, da nisi nenadomestljiv ... Da "znajo" kak dan poskrbeti zase brez šefa "hotela mama"...
In se nato še posebej močno prepustiš močnim objemom najmlajših ročic ... Ker si želiš ta občutek, ko te drobno telesce prižema k sebi s vso močjo, vtisniti v vsako vlakno lastnega telesa, ker veš, da bo ta čas prehitro minil ...

Zato zdajle grem. Kam?
Ujet trenutek, ga shranit' med  spomine.
Jih pobožat', pokrižat', poljubit'. Čeprav spijo.

Mal' bolj grenak nasmeh...

Dober humorist da se zna šaliti na svoj račun ... Po domače povedano se iz sebe norce dela z namenom, da druge spravi v smeh. A smeha je več vrst.
Zgodi se, da kak trenutek neplanirano dobi tako komičen naboj, ki vpletene nasmeji še čez leta ... Poseben "okus" dobi nasmeh takrat, ko ti življenje "servira" spoznanje in se naenkrat lahko le grenko nasmehneš lastni neumnosti...

 Med najinimi poročnimi darili se je znašel tudi komplet najboljše "rostfraj" posode. Takrat je bilo to v "modi". Kot še čisto zeleni gospodinji se mi je spodobilo upoštevati nasvet onih s stažem, ki so svetovale, da naj si nabaviva le še lonec s hitro pokrovko. Itak da enake znamke... :) In ker je bila zgolj ta pokrovka vredna več od moje mesečne plače, sem na obroke odplačevala "pisker". Prazen seveda!
Čez leta, ko se je število krožnikov na najini mizi pomnožilo s tri, je ta lonec postal neuporaben. Iz preprostega razloga. Ker je postal premajhen. In večkrat, ko sem premikala težko pokrovko, sem se čudila lastni neumnosti, da mi kot novopečeni ženi ni "kapnilo", da bo čez čas, če Bog da, treba večje "piskre"...

risba s spleta

 V teh dneh se spet "lovim" v kuhinji, ker spet kuham "le" za dva. Začasno, se ve. Ker otroci uživajo počitnice.
Naenkrat "auglmas" pri količinah ne dela več;
naenkrat se z lahkoto zgodi, da obed mine v tišini, ker ob mizi ni nikogar razen mene;
naenkrat ni nikogar, ki bi čakal, da testo "zraste", da bi ga z vilico potlačil nazaj ...
Kot strela z jasnega me spreleti, da se kaj kmalu lahko zgodi, da bodo dnevi, ko bomo ob mizi vsi, praznik ... Bliža se čas, ko bodo "ptički" frčali iz gnezda, se vračali le po oprano perilo in si nato spletli svoja gnezda ... Midva pa bova, kot na začetku, sama. Le dva.

Jaz pa bi že skoraj podarila "pokrvačo", ki me stala skoraj celo plačo.... Ker da je "pisker" premajhen...
"No, tale "pisker", ki se drži na mojem vratu, ni premajhen, je pa zgleda včasih prazen", se sama pri sebi nasmehnem.  A malce bolj grenak je ta nasmeh...

Ko te očara razgled...

  Za mano je par razkošno "zanimivih" tednov ... Od pohajanja iz ene šolske podelitve na drugo; pa ur, ko je bil v rokah leseni ročaj z "glavnikom" za travo ali motiko na koncu; do trenutkov s pregretimi prstnimi blazinicami ob zapiranju kozarcev slastne marmelade; do dni, ko sem "padla noter" v lastnem poklicu, ki je ostal zgolj moj hobi ... Nič manj pestro ni bilo na področjih, kjer fizičnega efekta ni mogoče opaziti... Od trenutkov nemoči ob "razgrajanju" tete Puber med domačimi stenami, do krasnih, in hvala Bogu številčnejših, hvaležnosti polnih trenutkov z ljudmi, s katerimi je preprosto lepo biti skupaj ... Še manj je za pokazat' izmed vsega, kar se dogaja na neskončnih poljih lastnih misli, kjer se odvijajo dialogi s seboj, kjer ni nemogočih reči in se na trenutke "posreči" biti uglašen na Ljubezen ...

  V minulih dneh sem si-spet, (ker mora biti žena pokorna možu??;)) odrezala "kajlo" zarečenega kruha ter "požrla" svoj "ne bom". Pa ne da bi se ob tem počutila poraženo, ampak bolj tisti občutek, ko se pač prepustiš in preprosto sprejmeš-z mirom ... Tako sem se, po skoraj dvajsetih letih, znašla na kraju, ki je bil cilj enega izmed prvih najinih skupnih nedeljskih sprehodov ... Takrat se mi ni zdel nič noro posebnega. Ne vem, če zato, ker sem bila zaljubljena ali pa ker razkošja razgleda, ki je bil sličen rojstni vasi, preprosto nisem cenila.
A tokrat me je kraj prevzel, očaral do te mere, da sem začutila sproščenost pogleda, kot ga zaznaš, ko osvojiš vrh gore, in se moreš preprosto, v tišini, s hvaležnostjo in čudenjem nad lepoto stvarstva ter z razpoloženjem srca, ki šepeta, da bi tu kar ostalo, ozirati okrog spet in spet... Med rutinskimi gibi rok so se v glavi prebujale ideja za idejo... Kot bi se srce in duša trudila najti način, da bi ta košček raja "lahko bil moj, naš" do te mere, da bi smela obrniti ključ mogočnih dvokrilnih vrat in s škarjami "sfrizirati" prerasle grmičke ...
In podobe ostajajo v glavi, pa čeprav mi je jasno, da bi vse to moglo postati resničnost le, če zadenem jackpot ...

  Hkrati pa si priznavam, da čeprav te ljubezen "presadi" in drugje spleteš gnezdo, poženeš korenine, nekje globoko v duši ostaja tiho hrepenenje po podobah, ki si jih uziral iz maminega naročja ... In ta "moj" košček raja, ki bo, verjetno kar za vedno, ostal le cilj za sprehod ukradenih minut, me je osvojil prav s podobo z gozdom obrobljene planote, kjer moreš s pogledom objemati zvonike po vrhovih posejanih cerkvic, ter s pogledom spremljaš sonce spat ...
Kakorkoli, dovoljeno je sanjati ... :) Ko grem naslednjič, pa vzamem s seboj fotoaparat... :)