Ko te očara razgled...

  Za mano je par razkošno "zanimivih" tednov ... Od pohajanja iz ene šolske podelitve na drugo; pa ur, ko je bil v rokah leseni ročaj z "glavnikom" za travo ali motiko na koncu; do trenutkov s pregretimi prstnimi blazinicami ob zapiranju kozarcev slastne marmelade; do dni, ko sem "padla noter" v lastnem poklicu, ki je ostal zgolj moj hobi ... Nič manj pestro ni bilo na področjih, kjer fizičnega efekta ni mogoče opaziti... Od trenutkov nemoči ob "razgrajanju" tete Puber med domačimi stenami, do krasnih, in hvala Bogu številčnejših, hvaležnosti polnih trenutkov z ljudmi, s katerimi je preprosto lepo biti skupaj ... Še manj je za pokazat' izmed vsega, kar se dogaja na neskončnih poljih lastnih misli, kjer se odvijajo dialogi s seboj, kjer ni nemogočih reči in se na trenutke "posreči" biti uglašen na Ljubezen ...

  V minulih dneh sem si-spet, (ker mora biti žena pokorna možu??;)) odrezala "kajlo" zarečenega kruha ter "požrla" svoj "ne bom". Pa ne da bi se ob tem počutila poraženo, ampak bolj tisti občutek, ko se pač prepustiš in preprosto sprejmeš-z mirom ... Tako sem se, po skoraj dvajsetih letih, znašla na kraju, ki je bil cilj enega izmed prvih najinih skupnih nedeljskih sprehodov ... Takrat se mi ni zdel nič noro posebnega. Ne vem, če zato, ker sem bila zaljubljena ali pa ker razkošja razgleda, ki je bil sličen rojstni vasi, preprosto nisem cenila.
A tokrat me je kraj prevzel, očaral do te mere, da sem začutila sproščenost pogleda, kot ga zaznaš, ko osvojiš vrh gore, in se moreš preprosto, v tišini, s hvaležnostjo in čudenjem nad lepoto stvarstva ter z razpoloženjem srca, ki šepeta, da bi tu kar ostalo, ozirati okrog spet in spet... Med rutinskimi gibi rok so se v glavi prebujale ideja za idejo... Kot bi se srce in duša trudila najti način, da bi ta košček raja "lahko bil moj, naš" do te mere, da bi smela obrniti ključ mogočnih dvokrilnih vrat in s škarjami "sfrizirati" prerasle grmičke ...
In podobe ostajajo v glavi, pa čeprav mi je jasno, da bi vse to moglo postati resničnost le, če zadenem jackpot ...

  Hkrati pa si priznavam, da čeprav te ljubezen "presadi" in drugje spleteš gnezdo, poženeš korenine, nekje globoko v duši ostaja tiho hrepenenje po podobah, ki si jih uziral iz maminega naročja ... In ta "moj" košček raja, ki bo, verjetno kar za vedno, ostal le cilj za sprehod ukradenih minut, me je osvojil prav s podobo z gozdom obrobljene planote, kjer moreš s pogledom objemati zvonike po vrhovih posejanih cerkvic, ter s pogledom spremljaš sonce spat ...
Kakorkoli, dovoljeno je sanjati ... :) Ko grem naslednjič, pa vzamem s seboj fotoaparat... :)