Ko se spet in spet zaveš, da čas prehitro mineva, da smo drug drugemu dar...

 Sinoči, medtem, ko je teliček pil, sem opazovala lastovičji zarod, ki že obvlada letenje. V hlevu je bil pravi trušč, ko je pet mladičkov živahno izvajalo akrobacije in preverjalo moč lastnih pospeškov ... Kdo ve, kje sta bila "stara dva". Mogoče sta si želela malo miru po napornih tednih, ko sta skrbela za požrešne kljunčke v lastnem gnezdu.

foto:lokalno.si

 Vsepovsod je "pr'en glih", v človeških in živalskih domovih... Od popolne odvisnosti od staršev, preko mladostno zaletave razposajenosti..., do praznjenja gnezda...

Teliček je vlekel že čisto prazen sesek, ko sem se spet zavedla, da čas trušča, čeprav na momente zelo naporen, uhaja med prsti tudi nama, meni ... Vedno daljše "lete" si izbirajo ... Mamino srce pa, neglede na vse, kar jim pade z jezika, ki jim trenutno služi kot preizkuševalec mej in najmočnejše orožje, trepeta za vsakega izmed njih. Vem, da se tega, kot starš, kasneje navadiš in da se mi bodo čez leta to zdele otročje malenkosti, a danes jih ne občutim kot takih.
V glavi se pojavljajo podobe iz spominov, hkrati pa si pri sebi obljubljam, da se bom držala "carpe diem", vsak dan bolj ...
Kar naenkrat mi živo vstane v spominu podoba iz lanskega poletja, ko sem, če izvzamem neizbežne nočitve z napotnico in moja "romanja v Rim", prvič v vseh letih, odkar sem poročena, šla nekam za par dni-sama.
Jasno si morem priklicati v spomin rahlo čuden občutek, ko se z "ruzakom" in spalko ob sebi oziraš na lastne otroke, ki ti mahajo ... Ne vem kaj mi je laže in kaj težje, ko primerjam kako je gledati jih, ko se pakirajo, ali zavedati se, da zrejo za tabo ... A v obeh primerih preostane isto. Zaupanje in izročanje.
In potem, ko se vrneš, spoznaš, da nisi nenadomestljiv ... Da "znajo" kak dan poskrbeti zase brez šefa "hotela mama"...
In se nato še posebej močno prepustiš močnim objemom najmlajših ročic ... Ker si želiš ta občutek, ko te drobno telesce prižema k sebi s vso močjo, vtisniti v vsako vlakno lastnega telesa, ker veš, da bo ta čas prehitro minil ...

Zato zdajle grem. Kam?
Ujet trenutek, ga shranit' med  spomine.
Jih pobožat', pokrižat', poljubit'. Čeprav spijo.