Zgodi se, da kak trenutek neplanirano dobi tako komičen naboj, ki vpletene nasmeji še čez leta ... Poseben "okus" dobi nasmeh takrat, ko ti življenje "servira" spoznanje in se naenkrat lahko le grenko nasmehneš lastni neumnosti...
Med najinimi poročnimi darili se je znašel tudi komplet najboljše "rostfraj" posode. Takrat je bilo to v "modi". Kot še čisto zeleni gospodinji se mi je spodobilo upoštevati nasvet onih s stažem, ki so svetovale, da naj si nabaviva le še lonec s hitro pokrovko. Itak da enake znamke... :) In ker je bila zgolj ta pokrovka vredna več od moje mesečne plače, sem na obroke odplačevala "pisker". Prazen seveda!
Čez leta, ko se je število krožnikov na najini mizi pomnožilo s tri, je ta lonec postal neuporaben. Iz preprostega razloga. Ker je postal premajhen. In večkrat, ko sem premikala težko pokrovko, sem se čudila lastni neumnosti, da mi kot novopečeni ženi ni "kapnilo", da bo čez čas, če Bog da, treba večje "piskre"...
 |
| risba s spleta |
Naenkrat "auglmas" pri količinah ne dela več;
naenkrat se z lahkoto zgodi, da obed mine v tišini, ker ob mizi ni nikogar razen mene;
naenkrat ni nikogar, ki bi čakal, da testo "zraste", da bi ga z vilico potlačil nazaj ...
Kot strela z jasnega me spreleti, da se kaj kmalu lahko zgodi, da bodo dnevi, ko bomo ob mizi vsi, praznik ... Bliža se čas, ko bodo "ptički" frčali iz gnezda, se vračali le po oprano perilo in si nato spletli svoja gnezda ... Midva pa bova, kot na začetku, sama. Le dva.
Jaz pa bi že skoraj podarila "pokrvačo", ki me stala skoraj celo plačo.... Ker da je "pisker" premajhen...
"No, tale "pisker", ki se drži na mojem vratu, ni premajhen, je pa zgleda včasih prazen", se sama pri sebi nasmehnem. A malce bolj grenak je ta nasmeh...
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za dodano misel :)