Danes (Ko me je kot strela z jasnega zadela novica, da še ena domačija ostaja brez otroškega vrišča, ter da bosta še en dedek in babica več, ki bosta namesto, da bi se veselila z vnučki, tolažila le drug drugega, saj mladi s selitvijo iz hribovske vasi v "sodobni čebelnjak" rešujejo prenekateri, meščanom tuj problem.. ) mi je prišel na misel verz, ki mi ga je zapisala ena "tovarišica":
"Toliko stvari smo se v življenju bali, pa se jih ni bilo treba. Treba je bilo živeti."
Toliko resnice je v teh besedah ... V nas, v meni je toliko strahov in vzporedno vsaj toliko zamujenih priložnosti ...
A zdi se, da nekaterih skrbi in strahovi ne hromijo, da so imuni nanje ...
Se res rodimo karakterno tako različni ali pa je "cepivo" za imunost še kje drugje in ne le v dednih zasnovah ali kdaj celo v brezbrižnosti? Pa je res tako zelo "fajn", če si "hladen kot špricer"? Ali pa mogoče kdaj kdo koga prav zaradi te "neobčutljivosti" še prav posebej rani??
Ne, hvala. Imam pa že rajši, da me kdaj stiska v prsih, ko za koga trepetam ...
(Ne morem, da danes ne mislim na njiju. Toliko dobrega sta nam vsem v teh letih storila. Za "boglonaj". Tako lepo je priti tja. Njuna skrbno negovana in s skromnim življenjem prigarana domačija ima za pajčolan živobarven skaljnjak, pod hišo pa pravo krinolino z ljubeznijo negovanih vrtnic. Sta živ primer tega, da se da z noro mero ljubezni, potrpežljivosti in žuljev ustvariti tisto, kar vrtnarske zasaditve ne premorejo. In vsakogar sta vesela. Predvsem pa se čuti, da se spoštujeta...)
Ampak obstajajo še drugače "mirni" ljudje, ki niso neobčutljivi, ampak sočutni. Sprejemajo današnji trenutek, tudi ko na obrazu nosijo nemo bolečino izgube, krivice... in zaupajo ter izročajo prihodnje dni v Božje dlani ...
Te občudujem.
Ker "zgodi se" živijo.
Ker drugim puščajo svobodo.
Ker so sočutno uho in dlan, ki dviga brez računice...
Ker po padcu vstanejo.
In v njih ni grenkobe, še manj jeze nase, na druge ali Boga. Ker jih vodi l(L)jubezen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za dodano misel :)