Se kdaj, čeprav obdan z ljudmi, počutiš sam?

Življenje predme, predte, pred vsakega izmed nas postavlja nove in nove izzive, na(d)loge, pa tudi nove in nove ljudi ...
Včasih, sploh še, ko se me dotakne kdo izmed teh, ki so bili do pred kratkim neznanci v polnem pomenu besede, se vprašam,
koliko priložnosti, da spoznam ljudi, ki bi zaznamovali moje dni s trenutki veselja, je šlo mimo, saj se pogleda nista srečala, ker sem zrla v izložbo,

foto:splet

ker sem si dala opraviti s telefonom, ker sem gledala brez, da bi videla,
ker prepogosto nisem imela poguma, da bi se izvila iz pozdrava iz navade in vljudnostnega smehljaja??

Verjamem, da vsak dan mimo nas neopazno švigne ogromno obrazov,
ki  za nas nimajo imen, pa bi drug drugemu,
ker imamo sličen pogled na svet,
ker naše duše razumejo isti jezik,
pregnali tišino, ko nas je strah,
se potolažili, ko se zdi, da se ruši svet,
se objeli, ko smo potrebni sočutja,
in drug drugemu dvignili brado, da bi odlepili pogled od tal in lastnega popka, in zamežikali v sonce ...

Prepogosto nisem/nismo pripravljeni tvegati in nekoga spustiti v svoj svet, in zato gledam/o mimo, pa čeprav se srečamo z očmi...
Ne vem, a se bojimo, da bo ta nekdo odnesel del nas?
Smo vsi okuženi z milijoni slabih novic in izgubljamo zaupanje v človeka, ker ne verjamemo več v dobro v ljudeh?

foto:splet

Že res, da je z vsakim, ki je imel mesto v našem življenju, pa so se naše poti ločile na križiščih vsakdana, odšel delček nas, a mnogo več kot smo dali, smo prejeli, ko nas je nekdo spustil v svoj svet ...
In delček, ki ga je ta drugi vzel s seboj, ni izgubljen...
Dobro, lepo ... ni nikoli pozabljeno, shranjeno je v najvarnejšem sefu, v spominih tistih, ki so te trenutke z nami delili ...

Težko je, če živiš v pomanjkanju, a po mojem ni nič kaj bolj rožnato, če imaš vsega v (pre)obilju, pa si sam ...
Nič, kar daš, podariš nekomu, pa čeprav bi bil nazadnje razočaran, prevaran, izdan,
ti ne more vzeti tega, kar ti vzame osamljenost ...
Ni hujše inflacije za človeka, za njegovo srce in dušo, kot je samota ... in žal si to "gorje", v svoji samozadostnosti, človek prevečkrat zakuha kar sam.