Nazaj in naprej... Brez strahu.

Leto se izteka. Še eno. In v mislih se, ko se umirim, niza neskončna "ogrlica" spominjanj in spominov ... Vsega je bilo... Tudi skrbi ni manjkalo. In trenutkov, ko se mi je zdelo, da ne gre več, ko bi, po pravici povedano, vse okrog  "nekam poslala"... In solze so se (pre)večkrat ponudile kar same od sebe ... Ter se nazadnje izkazale, vedno, kot zdravilne ...

A "pod črto" se v 2016-tem ujete in shranjene "vonjave vseh vrst" izgubijo v hvaležnosti.
Toliko vsega. Toliko lepega in nepozabnega.
Čeprav v tistem trenutku kot da nepomembnega in drobnega.
Z eno skupno lastnostjo.
Največkrat so bili trenutki, ki so ostali ujeti v hvaležno spominjanje, (iz)živeti ali skupaj z drugimi ali pa tako bogati v sporočilnosti tišine, ko se srečaš s seboj, ali v sebi slišiš nemi glas "Nekoga"...

foto:fb stran I am a woman of God

 In ko tako odeta v hvaležne spomine odštevam poslednje minute tega, ki mu pravimo staro, me novega ni strah...
Ker vanj stopam okrepljena z mnogimi nevidnimi vezmi vseh, ki smo si blizu, na istem "caminu"...in ti bodo z menoj ostali ne le ko bomo nazdravljali, ampak tudi ko bo bolelo... Ja, vem da bo. Ker bo, dokler bom živa. Ker je življenje dinamika. Boj. Tudi negotovost kdaj. Sploh, ko si jemjem/o pravice, ki nam ne pripadajo, in vzporedno "pokasiramo" tudi bremena, jim nismo kos...

Zato zgolj ena misel novemu letu na pot... Zame, za vse meni ljube in za slehernega iz človeške družine... Dovolj je dnevu lastna teža...ON skrbi za nas. In v Njegovih očeh smo ljubljeni, hoteni in nikoli pozabljeni...
Več pa ni!
Da bi le tega nikoli ne pozabili...in vse bo kot mora biti...

Ja. Naj bo srečno! Z Božjo pomočjo! In v Njegovem imenu začeto! In vse bo kot mora biti...
P.s.: ...pa hvala za Vaše obiske+komentarje na blogu... ;)

Odstranjevanje odvečnega ali vnašanje reda v nered ...

Tale december je res "nor" mesec ... Čas mi polzi med prsti in kot da se je nekaj zarotilo proti meni...da mi ja ne bi uspelo, do Božiča, v sebi, ustvariti primerno "štalo"... A hkrati mi nič in nihče ne more preprečiti, da ne bi, medtem ko počnem, ali bolje moram početi, stvari, ki mi ne "dišijo", "uhajala" v tisti čisto moj miselni svet ...

Ko vdano sprejmeš, da je nekaj treba, da bo vse drugo počakalo..., nekako lažje gre... Naj bo zlagati drva ali se potikati, s čimbolj "diht" zavito glavo, med vlažnimi noski in dolgimi jeziki podoja željnih telet ... Ker je, če je v notranjosti mir, preprosto ... Ker se, vsaj zame, najtežje etape, dogajajo brez fizičnega napora ... V mislih.
Ja. Iz želje, da bi se mi lasje ne nalezli hlevskega vonja, včasih poskušam stvari na meji norosti ... ;) Ker, v nasprotnem, obstajata zgolj dve možnosti: ali najbolj občutljiv voh zazna...ali pa si lase pereš skoraj tolikokrat kot si umivaš zobe ...

A za "notranjo" štalo nisem tako "picajzlasta"...
Nihče ne kuka tja, navzven lahko vse "fajn" izgleda, pa čeprav bi zaudarjalo od gnilobe, plesnobe, in bi bil v primerjavi s tem "miks" vonja konjev, telet in koz kot najboljši Loccitanov preplet vonjav ...
Ker vse tiste nehotene a od izgovorjenih besed obratne misli smrdijo od dvoličnosti,
vse tiste drobne užaljenosti nekomu kazijo okus sprejetosti,
vse tiste skrite, tako privoščljivosti kot nevoščljivosti, dušijo noto čudenja in veselja,
ker skozi ves ta skriti balast ne more svetloba nobene luči,
ker v tem kaosu ni prostora niti za ene "jasli" ...

Pomena zaznavanja vonjav sem se na nek drugačen način zavedla v vinski kleti. Na degustaciji. Ja, s pravimi ljudmi je praznik biti tudi tam, pa čeprav ti vino ne predstavlja nekega užitka in se ti res nikoli ne pojavlja v tistih osebnih "luštah" ..., ampak pač, ko pridejo take posebne priložnosti, "zgrizeš" tisti deci...če  je že treba.... In edina varianta, ko bi še nekako potrdila da diši, je bila ko sem zavohala muškat .... :)
A da diši po bezgu, papriki, vaniliji...? Nisem vedela.

In sprašujem se po čem diši moj svet?
Katera cvetica prevladuje v mojem življenju?
Kaj se je priplazilo vanjo ob trenutkih nepazljivosti?
Kako "diši" ljudem okrog mene?

Kletarjenje da je cela znanost...da nekaterih napak ne odpušča ...

Tu je "dušni vonj" na boljšem. Vsak dan, in ne le z novo letino, po vsaki "ujmi", lahko začnem-o na novo.
Z enim predpogojem. Želeti si je treba.
In s pogumom premagati turobno meglo občutka strahu, sramu in ponosa ...
In se nato iz kolen vzravnati neoteženo ...
In z novo priložnostjo oditi v nov dan...
Okopan v usmiljenju, odišavljen s sprejetostjo Ljubečega ...
Ja, To še. Pa bo "štala" zasijala. Ker bo imel Kralj kam priti ...
Čeprav bi na "lustru" ostal prah.

Med smislom in sledenjem decembrski "čredi"...

V tednih pred nami si velik delež ljudi "beli glavo" z izbiro daril. V posameznih primerih celo s sposojenim denarjem kot bi se nearanžirano reklo vsem mamljivim ponudbam pod pojmom kredit... Večkrat se vprašam o smislu tega decembrskega obdarovanja vsepovprek... Si ljudje s tem skušamo "kupiti" naklonjenost, skušamo popraviti to, da za nekoga v vsem letu skoraj nismo našli časa, pa čeprav bi štel že sms ali telefonski klepet, če že ne najdemo momentov, ko bi si delili misel na sprehodu ali ob kavi...??
Ne, hvala.
Kar je naprodaj, pa čeprav za visoko ceno, nima srca...
In ne more nadomestiti trenutkov, ki so izgubljeni, ker so minili, brez da bi postali del tega, kar shranimo med nikoli pozabljeno...

Najlepša darila so podarjeni trenutki;
najlepše melodije so utripi srca;
najtoplejše odeje so brezpogojni objemi;
najslajši so piškoti, ki so, čeprav kdaj "čokoladni" na napačni strani ;), zgneteni z mislijo nanje, ki bodo zagrizli vanje;
najsvetlejše lučke so iskreni pogledi;
najlepši verzi so preplet smeha in besed brez rime;
najtoplejši šal je nežen dih prijaznih besed...
Najbolj prazničen čaj ne diši po cimetu, ampak po bližini teh, ki ga srkajo s teboj...
Najlepše turistične destinacije so tam, kjer se človek znajde s tistimi, ki jih ima rad,
kajti, ko si sprejet in ljubljen, zvezde najbolj žarijo, pa čeprav čisto pred domačim pragom... In bolj od vrtnice, ki je prepotovala kilometre iz Holandije, diši telohov cvet in bela omela, če jih v šopek poveže ljubljena dlan...
...In človek si preprosto želi samo eno, da bi trajalo in nikoli ne minilo...
Ja, najtrajnejša darila so tista, ki pustijo spomine, ki grejejo srce še čez leta....
In za vse to ne rabiš denarnice, ampak zgolj to, da prisluhneš in dopustiš, da te vodi Ljubezen... Ker je to edini način, da ne zgrešiš...

Skratka, najlepše darilo je, ko čutiš, slišiš, veš, da si nekomu nekdo. In si več ne moreš želeti... Naj bo letošnji december čimbolj tak. :)

"In memoriam." Ob letu.

Kar težko verjamem... Da je že leto od večera, ko sem zadnjič, da bi slišala glas, ki bi mi zagotovil, da gre na boljše, odtipkala številko... Ne da bi vedela, da bolezen dobiva boj, ne da bi slutila, da bo z jutranjo zarjo ob vašo posteljo sedel angel, ki mu nihče ne uide ... Azrael, angel smrti.
Ljudje, ki jih imaš res rad, ne umrejo.
Le odidejo.

foto: Mani

A živijo.
V Ljubezni.
Ker ni mogoče da bi bilo drugače, ko pa so sejali dobroto ...
In Vi, botrca, ste jo.

Ja. Niso mrtvi. Živijo. Le bolj daleč so.
Kako bi jih mogel pozabiti Večni, ko pa tudi v človeških srcih ostaja tako živ spomin?
Spomin na oči v katerih je domovala prijaznost, spomin na res da drobno postavo, a veliko in tako velikodušno srce ...
Botrca, spočijte se v Bogu ... <3

Ania Goledzinowska: Rešena iz pekla

Menda skoraj vse male deklice sanjajo o gradovih in princih..., medtem ko so same princese ... In, ko malce zrastejo, prenekatera od teh o modnih pistah, fotografskih bliskavicah in lastnih slikah na naslovnicah svetovnega formata ... Tudi avtorica knjige, nekdanja manekenka,Ania Goledzinovska je. In vse to, ter še kaj več, tudi dosegla. Za nenormalno visoko ceno. In nazadnje vse to prostovoljno spustila iz rok.
Knjigo z življenjsko zgodbo Anie bi dobesedno "porinila" v roke vsaki mladi damici, ki sanja o modnih pistah in prav tako vsem onim, ki se "naslajajo" nad podobami teles idealnih mer in popolnih potez ... Obojim iz enakega razloga. Da te obraze in postave spregledajo še iz druge plati, brez make-upa, v resničnosti ...

Ania sicer svojo zgodbo začne s spomini na lepa prva leta življenja ... A družinska idila se je začela krhati, ko se je med starša pritihotapila očetova ljubica-steklenica, in ga pri nesrečnem padcu, pri Aninih desetih letih stala življenja. Sesuta mama pozablja na Anio in njeno mlajšo sestro Natalko, ter med menjavanjem moških v hišo pripelje tudi "strica", ki Anio zlorabi, a ji le tega, ko ji zaupa, ne verjame ... Pri trinajstih poskusi narediti samomor, in do šestnajstih, ko spozna ljudi, ki ji preko agencije obljubljajo delo v italijanski modni industriji, že izkusi svet drog, kraje..., ter tudi pristane na posvojitev strica in tete, ki ji še črnita podobo njene matere, a čez leta spozna, da sta se z njo in preko nje le želela okoristiti ...
Pri šestnajstih se torej naivno poda v Italijo, da bi delala kot model in nekoč postala igralka. A ko ji v Torinu odvzamejo dokumente, spozna, da je ugrabljena (čez leta je prav njeno pričevanje na sodišču tisto, ki tega "zvodnika" spozna za krivega). Za drugačno službo. Ko doživi brutalno posilstvo, misli le še na beg ... Toda tudi kasneje zapletom ni konca ... Da bi se rešila ubežništva, se posluži navidezne poroke(za manjkajočo pričo je kar naključni klošar)... V njeno življenje se počasi naseli blagostanje in skupaj z njim zabave ter kokain. V eni izmed noči polnih drog in alkohola jo zbudi pasji lajež. Ob postelji opazi odkimavajočega starčka z brado ...
Ima vse. Zaročena je z enim izmed najbogatejših Italijanov-Berlusconijevim nečakom, leti z zasebnimi letali, suče se med svetovnimi zvezdniki, njene fotografije so v revijah po vsem svetu, a v njej vedno več praznine ... Počasi si želi naraščajočo praznino v sebi spremeniti ... Išče svojo identiteto v budizmu, pri protestantih, nazadnje pa, ker ji nek urednik obljubi, da bo njeno zgodbo izdal v knjigi šele potem, ko poroma v Medžugorje, za veliko noč leta 2010 odide v Hercegovino. Ob križevem potu na Križevac v sebi doživi Božji dotik in vabilo k odpuščanju. Po petnajstih letih opravi sv.spoved in najde mir. Vrne se v Milano, a po enem letu pusti vse in dobesedno izgine v Medžugorje in tam v samostanu, pri redovnicah, nazadnje ostane kar tri leta, ki jih zdaj označuje za najlepša v življenju ...

Danes v Italiji skupaj z možem vodi gibanje Čista srca, ki mladim, tudi s vsakoletno obnovitvijo obljube, pomaga in jih spodbuja kako živeti vrednoto čistosti. Pomaga pri ustanavljanju spletne "Buona TV", ter pričuje s svojo zgodbo tudi izven meja Italije. V minulih tednih tudi po Sloveniji.

Kot "piko na i" k povabilu k branju, pa njene besede na vprašanje (v pogovoru na straneh Mladega vala v Družini) po sporočilu s katerim prihaja med mlade v Sloveniji:
"Mladi, naj Vas ne bo strah iti proti toku. Če boste kot ovce hodili v isto smer, v svetu ne boste pustili nobene sledi. A ne pozabite, da sami ne morete ničesar storiti.";
ter le še dve stvari, ki sta  me "zadeli" v knjigi:
-Starčka, ki jo je opozarjal v sanjah, je prepoznala na platnici knjige v Medžugorju. Bil je pater Pij.
-po lepem odnosu, ki sta ga potem, ko sta druga drugo prosili odpuščanja, zgradili z mamo, je bila njena želja ob poroki le ena: da mama opravi spoved in na njen poročni dan prejme Jezusa pod podobo kruha...

*knjiga je izšla pri založbi Salve.
**ob obisku v Sloveniji več prispevkov o njej... (tukaj tudi par fotografij iz obdobja manekenstva)

Za pismo Miklavžu nisi nikoli prestar ...

 Dragi Miklavž!

 Po več kot dveh desetletjih Ti znova pišem, a zdaj ne že tedne pred Tvojim godom, ampak le par dni pred večerom, ki ga otroci komaj čakajo. Da še ni prepozno vem, ker Te pismo otrok na okenski polici še vedno čaka. No, kot prvo, upam, da si zadovoljen z najinim zastopanjem Tvojega imena in ker nisva dopustila da bi Ti konkurenco delala Finec ali Rus ... 

foto:fb stran župnije sv.Miklavž nad Laškim

 V otroštvu si mi vedno prinesel veselje, ker nisi bil gluh za otroške želje...  A zdaj imam drugačne skrbi.

Najprej, a bi Ti, za naprej, predlagal Njemu, ki podarja čudeže življenja, da bi mladim staršem poleg zavil dvojno pakiranje potrpljenja (iz leta v leto bolj okušam, da ga je vedno bolj na minimum), še bolj pa zaupanja v Previdnost, da bi zmogli sprejeti, čez leta pa izpuščati ... Take "gratis" ponudbe so v današnjem času še posebej vabljive in bi mogoče pomagale kakšnemu paru, ko se sad njune ljubezni, pa čeprav nenapovedano, še manj načrtovano, utelesi v ženskem telesu. Onadva pa sta imela v načrtu še toliko drugih reči, preden bi bilo na vrsti dete ... Nato pa toliki trpijo še leta potem, ko so na silo vrnili podarjeno življenje ...

Vem, da veš, ampak vseeno ... Slovenija je čudovita dežela. Pravijo, da se je Bogu raztrgal žakelj, ko je delil naravne lepote na sončni strani Alp ...
A imaš kak preblisk, kako bi popustilo dno vreč onih, ki si jih polnijo s tistim, kar so "pozabili" dati njim, ki so to zaslužili s svojim delom? Ne le da jim krivično jemljejo težko prislužene evre, ampak jim jemljejo dostojanstvo, ko navkljub poštenemu delu ne morejo dostojno skrbeti za svoje družine ...

Otrokom praviva, da so pa tri stvari več kot dovolj, pa vidim, da bi tudi sama še kar kaj dodala ...

Ampak vprašat' vendar ni greh. ;) 
A imaš kake kapljice, kako prehransko dopolnilo, to je namreč danes moderno, da bi poživilo možganske celice, ker zgleda da določenim, žal takim, ki imajo oblast v rokah, ne delajo čisto v mejah normale ...
Dragi dobri mož, čisto iskreno povej, a te kdaj skrbi, ko nas opazuješ od zgoraj? 
Zdaj bi se radi postavili nad naravne in Božje zakone, ker da npr. ata in mama nista več nujna, da je vseeno, če ima dete dve mami ali pa dva očka ... Aja, a bi bilo možno, da bi dopolnilo, mogoče kot nepredviden stranski učinek, okrepilo še očesne živce, da bi svet okrog videli v barvah, se zmogli veseliti, ko komu kaj uspe, in bi vsaj omejili, če ne že izkoreninili že skoraj pregovorno slovensko "faušijo", ki se posebej bohoti tam, kjer poležava lenoba. In prav ta lenoba me močno skrbi ... Tarnanje postaja drugi nacionalni šport, hkrati pa se vse preceja skozi sito "če se splača"...in riti ostajajo prikovane na fotelje, nato se pa zgodba začne od začetka ... In spet se vrti zlajnana plošča "jamranje" ...

Dragi Miklavž, če kaj od tega uspe, bo v tej deželici pod Triglavom še bolj raj ... 
Spremembe se pa tako in tako začenjajo v vseh glavah, tudi v "pikzigmerskih" in ne le v pomembnih "piskrih". 
Ja, ja, vem, tudi v moji ... In dolžnost slehernega je in ostaja nespremenjena, da po svojih močeh pljune v roke ...
No tole.  Že skoraj "jamram".  :)
A nočem. 
Ker mi ob družini, domu, prijateljih, solidnem zdravju, polnem želodcu, natlačeni omari..., miru v domovini..., nič ne manjka.  
Četudi imam manj kot sosed, četudi me ščipa v križu in v glavi vedno ujčkam kakšno neizpolnjeno željo ... 

Pričakovanje in sanje so za prihodnost tisto, kar so spomini za minulo ...  So strast, ki žene ljudi in spreminja svet ... 
A vse je nič, če ni nikogar, ki bi ti kdaj pa kdaj povedal, da je vesel da si, se veselil  in jokal s teboj ...
Miklavž, ja, vesela sem, da si. Tudi danes, ko sredi noči za par trenutkov postanem Ti ... In to nič manj kot ob nastavljenem peharju, ki mi kot otroku ni pustil spati ...

                                                    Hvaležna :)

Znova in znova. A vsakič drugače. Brez generalke.

Večer je. Je kar je. Pod dnevom vlečem črto ...
In "izkupiček" največkrat ne gre v številke, niti ga ni moč videti ...
A sama ga v sebi čutim.
Kak dan bolj, kak dan manj ...
In veselim se dni, ko ob pogledu nazaj obstanem. V hvaležnosti in čudenju.

A prevečkrat se, kot tat, priplazi dan, ko se, skoraj od zore do mraka, sprašujem o izgubljenih priložnostih in se sučem med nevidnimi če-ji ...
Dokler me ne preglasi tisto "nekaj", kar me strese od zavedanja minljivosti ...
In naenkrat mi je žal za vsak prezrt, iščoč pogled;
in do kosti me zazebe od zamujenih objemov ...
V ušesih zaboli od odsotnosti glasu in tišine. Razum ve, da časa ne bo nazaj, a srce kot da skuša nadoknaditi zamujeno in v ritmu utripov ponavlja zdaj "hrepenim, pogrešam, ljubim...", ter kdaj drugič "prosim, odpusti..."
Skoraj v nedogled.

In dušo si polasti le ena želja ...
Da bi me tvoj angel na ramenih pritihotapil v tvoje sanje, kjer bi te na čelo poljubila ...
Čisto narahlo. Kot bi te pobožala metuljeva krila ...