Ko vdano sprejmeš, da je nekaj treba, da bo vse drugo počakalo..., nekako lažje gre... Naj bo zlagati drva ali se potikati, s čimbolj "diht" zavito glavo, med vlažnimi noski in dolgimi jeziki podoja željnih telet ... Ker je, če je v notranjosti mir, preprosto ... Ker se, vsaj zame, najtežje etape, dogajajo brez fizičnega napora ... V mislih.
Ja. Iz želje, da bi se mi lasje ne nalezli hlevskega vonja, včasih poskušam stvari na meji norosti ... ;) Ker, v nasprotnem, obstajata zgolj dve možnosti: ali najbolj občutljiv voh zazna...ali pa si lase pereš skoraj tolikokrat kot si umivaš zobe ...
A za "notranjo" štalo nisem tako "picajzlasta"...
Nihče ne kuka tja, navzven lahko vse "fajn" izgleda, pa čeprav bi zaudarjalo od gnilobe, plesnobe, in bi bil v primerjavi s tem "miks" vonja konjev, telet in koz kot najboljši Loccitanov preplet vonjav ...
Ker vse tiste nehotene a od izgovorjenih besed obratne misli smrdijo od dvoličnosti,
vse tiste drobne užaljenosti nekomu kazijo okus sprejetosti,
vse tiste skrite, tako privoščljivosti kot nevoščljivosti, dušijo noto čudenja in veselja,
ker skozi ves ta skriti balast ne more svetloba nobene luči,
ker v tem kaosu ni prostora niti za ene "jasli" ...
Pomena zaznavanja vonjav sem se na nek drugačen način zavedla v vinski kleti. Na degustaciji. Ja, s pravimi ljudmi je praznik biti tudi tam, pa čeprav ti vino ne predstavlja nekega užitka in se ti res nikoli ne pojavlja v tistih osebnih "luštah" ..., ampak pač, ko pridejo take posebne priložnosti, "zgrizeš" tisti deci...če je že treba.... In edina varianta, ko bi še nekako potrdila da diši, je bila ko sem zavohala muškat .... :)
A da diši po bezgu, papriki, vaniliji...? Nisem vedela.
In sprašujem se po čem diši moj svet?
Katera cvetica prevladuje v mojem življenju?
Kaj se je priplazilo vanjo ob trenutkih nepazljivosti?
Kako "diši" ljudem okrog mene?
Kletarjenje da je cela znanost...da nekaterih napak ne odpušča ...
Tu je "dušni vonj" na boljšem. Vsak dan, in ne le z novo letino, po vsaki "ujmi", lahko začnem-o na novo.Z enim predpogojem. Želeti si je treba.
In s pogumom premagati turobno meglo občutka strahu, sramu in ponosa ...
In se nato iz kolen vzravnati neoteženo ...
In z novo priložnostjo oditi v nov dan...
Okopan v usmiljenju, odišavljen s sprejetostjo Ljubečega ...
Ja, To še. Pa bo "štala" zasijala. Ker bo imel Kralj kam priti ...
Čeprav bi na "lustru" ostal prah.
... pri nas pa ne samo na lustru, še marsikje drugje, za dar poti in srečanj "od srca do srca", do bližnjih, ljubljenih :)
OdgovoriIzbriši....ja, ja, tudi pri nas....luster je le eden izmed množice..., če bi se vsi pri hiši samo malo zasukali...bi pa mogoče lahko bila množica teh malo manjša... ;)
IzbrišiVse dobro... in lepo da se vračate sem...)