Za pismo Miklavžu nisi nikoli prestar ...

 Dragi Miklavž!

 Po več kot dveh desetletjih Ti znova pišem, a zdaj ne že tedne pred Tvojim godom, ampak le par dni pred večerom, ki ga otroci komaj čakajo. Da še ni prepozno vem, ker Te pismo otrok na okenski polici še vedno čaka. No, kot prvo, upam, da si zadovoljen z najinim zastopanjem Tvojega imena in ker nisva dopustila da bi Ti konkurenco delala Finec ali Rus ... 

foto:fb stran župnije sv.Miklavž nad Laškim

 V otroštvu si mi vedno prinesel veselje, ker nisi bil gluh za otroške želje...  A zdaj imam drugačne skrbi.

Najprej, a bi Ti, za naprej, predlagal Njemu, ki podarja čudeže življenja, da bi mladim staršem poleg zavil dvojno pakiranje potrpljenja (iz leta v leto bolj okušam, da ga je vedno bolj na minimum), še bolj pa zaupanja v Previdnost, da bi zmogli sprejeti, čez leta pa izpuščati ... Take "gratis" ponudbe so v današnjem času še posebej vabljive in bi mogoče pomagale kakšnemu paru, ko se sad njune ljubezni, pa čeprav nenapovedano, še manj načrtovano, utelesi v ženskem telesu. Onadva pa sta imela v načrtu še toliko drugih reči, preden bi bilo na vrsti dete ... Nato pa toliki trpijo še leta potem, ko so na silo vrnili podarjeno življenje ...

Vem, da veš, ampak vseeno ... Slovenija je čudovita dežela. Pravijo, da se je Bogu raztrgal žakelj, ko je delil naravne lepote na sončni strani Alp ...
A imaš kak preblisk, kako bi popustilo dno vreč onih, ki si jih polnijo s tistim, kar so "pozabili" dati njim, ki so to zaslužili s svojim delom? Ne le da jim krivično jemljejo težko prislužene evre, ampak jim jemljejo dostojanstvo, ko navkljub poštenemu delu ne morejo dostojno skrbeti za svoje družine ...

Otrokom praviva, da so pa tri stvari več kot dovolj, pa vidim, da bi tudi sama še kar kaj dodala ...

Ampak vprašat' vendar ni greh. ;) 
A imaš kake kapljice, kako prehransko dopolnilo, to je namreč danes moderno, da bi poživilo možganske celice, ker zgleda da določenim, žal takim, ki imajo oblast v rokah, ne delajo čisto v mejah normale ...
Dragi dobri mož, čisto iskreno povej, a te kdaj skrbi, ko nas opazuješ od zgoraj? 
Zdaj bi se radi postavili nad naravne in Božje zakone, ker da npr. ata in mama nista več nujna, da je vseeno, če ima dete dve mami ali pa dva očka ... Aja, a bi bilo možno, da bi dopolnilo, mogoče kot nepredviden stranski učinek, okrepilo še očesne živce, da bi svet okrog videli v barvah, se zmogli veseliti, ko komu kaj uspe, in bi vsaj omejili, če ne že izkoreninili že skoraj pregovorno slovensko "faušijo", ki se posebej bohoti tam, kjer poležava lenoba. In prav ta lenoba me močno skrbi ... Tarnanje postaja drugi nacionalni šport, hkrati pa se vse preceja skozi sito "če se splača"...in riti ostajajo prikovane na fotelje, nato se pa zgodba začne od začetka ... In spet se vrti zlajnana plošča "jamranje" ...

Dragi Miklavž, če kaj od tega uspe, bo v tej deželici pod Triglavom še bolj raj ... 
Spremembe se pa tako in tako začenjajo v vseh glavah, tudi v "pikzigmerskih" in ne le v pomembnih "piskrih". 
Ja, ja, vem, tudi v moji ... In dolžnost slehernega je in ostaja nespremenjena, da po svojih močeh pljune v roke ...
No tole.  Že skoraj "jamram".  :)
A nočem. 
Ker mi ob družini, domu, prijateljih, solidnem zdravju, polnem želodcu, natlačeni omari..., miru v domovini..., nič ne manjka.  
Četudi imam manj kot sosed, četudi me ščipa v križu in v glavi vedno ujčkam kakšno neizpolnjeno željo ... 

Pričakovanje in sanje so za prihodnost tisto, kar so spomini za minulo ...  So strast, ki žene ljudi in spreminja svet ... 
A vse je nič, če ni nikogar, ki bi ti kdaj pa kdaj povedal, da je vesel da si, se veselil  in jokal s teboj ...
Miklavž, ja, vesela sem, da si. Tudi danes, ko sredi noči za par trenutkov postanem Ti ... In to nič manj kot ob nastavljenem peharju, ki mi kot otroku ni pustil spati ...

                                                    Hvaležna :)