"Baje", da nisem zdrava, če...

Iz leta v leto težje razumem to, da želimo, se trudimo, navzven izgledati popolno. Najbolj srečni. Pravljični. Brez napak.
V resnicu pa...se kdaj pod iskricami v očeh skrivajo nikoli izjokane solze, pod nasmeškom zadrega, ko je težko biti ti, ki sploh ni ti...
No, zaradi make-upa ne vstajam prej ;) . Spim pa veliko manj zaradi enega drugega "programa", ki ga ne znam izklopiti... Non-stop "teče" v ozadju... In krade veselje, elan, spanec.
Po domače mu pravimo "sekiranje".
Žrem se, ko komu nagaja zdravje,
ko prestrežem pogled, ki mi ni bil namenjen, a je "govoril"...
Žrem se zaradi stvari in dogodkov, na katere nimam vpliva, pa zaradi tete Puber, ki včasih povzroča cunamije pod domačo streho...
Žrem se, ko koga ni domov, pa se mi ob skrbi v glavi odvijajo scenariji, ki bi jih bil še Hollywood vesel...
Ni mi vseeno, ko se kdo "izkašlja", a mnogo bolj me "ubijata" tišina in tisto, ko neizrečeno kot da visi v zraku...
In glodam se vsakič, ko se v možgane prikrade "kaj bodo pa drugi rekli". In to ni niti približno redko...

In čeprav gre leto proti kraju, si ne mislim nakopati na glavo prednovoletnih obljub...
Pač ostajam jaz. Čas bo, da se sprejmem. Realno. Zares.
Zato:Bog pomagaj. Tudi, ko  pikicami v naslovu sledi "če se ne sekiraš"...

P.s :Povabljeni, da blog spremljate tudi na Facebook strani.

Na današnji dan- vsak dan znova... ;)

Čedalje pogosteje samo sebe zalotim v trenutku, ko se spominjam, po večini s hvaležnostjo...

Radi rečemo, da je vsak nov dan kot nepopisan list ...
Je in ni.
Je, ker mi je dana pravica, da ga porabim "po svoje", ker mi v podarjeni svobodi ponuja priložnost možnosti izbire... Včasih so odločitve preproste, drugič naporne, ko npr.kolebamo med vabljivejšim in prav, med napornim in "easy"...
Je, ker je priložnost, da iz prevečkrat samoumevnega daru novega dne, soustvarim nekaj, kar bo nekomu, drugemu ali meni, polepšalo dan, ga, čeprav zgolj z "malenkostjo", ki to ni-z zarisanim nasmehom ali prižganimi iskricami v očeh, mogoče naredilo celo tako posebnega, da bo s spominjanjem ostajal "živ" še dolgo po tem, ko bo listič z datumom današnjega dne postal zgodovina...

Nepopisan list.Da.
In tudi ne, saj obstaja "ne" v katerega sem prepričana vsak dan bolj...
Ne, ker me življenje spreminja,
ne, ker sem "danes" preprosto in neizbežno malenkost drugačna od "včerajšnjega danes". Zaradi "včeraj ".
Ne, ker s sabo nosim svojo zgodbo.
Ne, ker se, po večini s hvaležnostjo, spominjam...
Ne, ker noben danes ne more biti čisto navaden dan, ko pa že še preden sem ga zares začela živet', diši in se okuša, ker je zaznamovan z nečim, kar je v meni pustilo sled... Pa čeprav je to le par nikoli pozabljenih besed...
Ne, ker je danes "lahko" praznik "brez razloga"...

Ne, nov dan ni kot neskončna belina, ampak za vsakega unikaten relief z neopaznimi, prstom in očem skritimi brazdami in vdolbinicami, ki ga pozna le srce.
In srce edino ve, če ga sme, želi, upa deliti še s kom...
In ko se najde ta "nekdo", človeško srce bije, upa, trepeta za dva...
In rodi se "sila", ki spreminja svet. Spreminja počasi in neopazno.
Tako navznoter. Saj "dela" ljudi srečnejše in hvaležnejše...
Rodita se naklonjenost in ljubezen.

Ko me misel vodi ...

Večkrat razmišljam, da ima vse dva pola, včasih z možnostjo izbire, a pogosteje, ob treznem razmisleku, kot da preostane zgolj sprijazniti se in sprejeti, da tako pač je ...
Včasih se mi je zdelo logično, da se, sploh nekdo, ki se ima za pogumnega, za željeno, za "sanje", bori ...
Z vso silo, do "konca", z glavo skozi zid, če je treba ...
A čedalje pogosteje se mi dozdeva, tako na rahlo, da največja "zmaga" ni, da dosežeš svoje, ampak ko se življenju prepustiš...
Človeka z veliko začetnico nas delajo momenti, ko uspe odmisliti sebe, kdaj skoraj že pozabiti nase do te mere, da se počutiš kot bi naenkrat kakšne skrite sanje ne bile več pomembne, mogoče kdaj celo kot bi zatajil svoj jaz. Čisto brez grenkobe ... Zato, da bo dobro drugemu ...

V vsakdanu zna biti to, na momente, "peklensko" težko ... Človeku se vrivajo misli in občutja, ki jih sam naravnost prezira ...
Kako osmisliti to, da drugemu ni mar, da v samoumevnosti, brezbrižno ravna z nečim, v kar si, čeprav neopazno in po malem, vložil svoj čas, trud, skrb, ljubezen?
Kako ponižno sprejeti tiste drobne "zavrnitve", ko, vsaj medvrstično, dobiš signal, da te nekdo bliže ne želi spustiti?
Kako zares opustiti svoje sanje, načrte in pričakovanja do te mere, da si svoboden?
...?
...?

Nimam odgovorov. Ne vem.
Pa čeprav se podobne reči neštetokrat sprašujem.
A nekako čedalje bolj slutim, čutim, okušam, da je ključ v "pustiti biti in živeti drugemu", brez vseh tistih "moral bi";
ter da se moja svoboda konča tam, kjer posega v svobodo drugega...
Čedalje bolj v sebi prikimavam, da je sprejeti "ne" drugega eden največjih izrazov ljubezni;
da je najlepše, čeprav neopazno, znamenje ljubezni, na vseh relacijah, stanovitnost ...
Stanovitnost, ko ostajam/š, pa čeprav kot da me/te zdaj ne rabiš/m, nočeš/m, čeprav ti grem mogoče zdaj, v tem trenutku, obdobju... na živce;
stanovitnost, ko te/me čakam/š z objemom, ko ti/mi nič ne "serviram/š" s "saj sem ti rekla";
stanovitnost, ko drug za drugega vedno preprosto ostajava tu.
 Vedno. V vsakem vremenu. Ob vsaki uri.

Vedno pogosteje v hvaležnosti okušam, da "več "med ljudmi preprosto ni, da je to "senca tistega obraza Božje ljubezni", ki ne umika obraza ne klofutam, ne pljunkom, ne zmerljivkam...
Ker ljubi! Zares!
Preostane mi le še, da si priznam, da me nihče ne ljubi kot Ti, in še bolj, da tudi sama tega niti približno ne zmorem...
In to bo prava popotnica v nov dan! :)

Povabljeni, da blog spremljate tudi naFacebooku.

Direkt. Iz glave. Brez cenzure.

Včasih, ko se v meni kot da razbohoti nekaj, kar je grenko kot pelin, in je kot bi se čuti zapletli med kostanjeve ježice... Ali pa, ko kot da duša joče. Inv sebi sem žalostna, a še bolj izpraznjena. Nato nekaj časa kot da bežim pred soočenjem s seboj. In delam preko mej, ter v sebi krnim...
A "polna glava" je kot, ne vem, kup cunj za nekoga, ki mu je pranje in likanje muka... Lahko ga odrineš, prestopiš, ignoriraš..., a še vedno je tam...

Tako tudi glava. Čaka. Na trenutke opozori nase. In jih vedno več dobi "na svojo stran". Boli želodec, tišči v prsih, živčki so kot naelektreni...

In v takih občutjih se človek sam sebi zdi bedak in čudak obenem. Če ne že kar marsovček. Kje so vsi, ki jih ti kdaj opogumljaš z besedo, pogledom? Kje vsi, ki pravijo, da te "poznajo"? Ali pa si tako dober v pretvarjanju, da je vse "ok", da ti res verjamejo?

Kakorkoli. Takrat, bolj kot "pridige" , rabim nekoga, ki me na moj:"V redu", pogleda v oči z :"Vem, da nisi..."
Si to še zmoremo "dati"?
Gre, če uspemo, vsaj takrat, odmisliti sebe... A še prej rabimo cono zaupanja.
Zgraditi to pa je garaštvo. In niti približno tako preprosto kot dobiti se na kuhančku ter"žvrgoleti" pod milijoni lučk.
A za varnost in sprejetost v pristnosti se splača "švicat". Začne se s tem, da si pred drugim dovolim biti ranljiv, zmotljiv..., kar se začne z mislim, čutim...

Brez blišča, trušča in množice. Ampak ena na ena.

Praznik....

Brezmadežna. Ne dvomim, da se jih ne najde par, ki se ob tem, podobno kot ob Marijinem oznanjenju, cinično nasmihajo.
In ni moja stvar, da sodim. A zase vem. Na današnji praznik, na poseben način, postanem kot otrok. Kot otroka me je slika Nje, ki je kači glavo strla, večkrat pripravila do vprašanj. Predvsem stari mami. Ne vem več čisto točno, kaj so stara mama odgovorili, a še danes čutim, da je iz besed žarela vera. In da so te besede nevsiljivo, rahlo krepile mojo vero ...

Ne vem zakaj, a Marijo si predstavljam točno tako. Čisto, milo, nedolžno, mogoče oblečeno v belo. Tako, ki ji kača ne more do živega ...
Ne vem zakaj "moja" Marija ni kronana...
A takšna preprosta mi je blizu ...
Letos mi le v spominu odmeva Devic prejasna varhinja, prečista Bogorodica..., ki se prepleta z "Ne boj se, Marija, našla si milost pri Bogu." 

Ja, rada imam trenutke, ko se praznovanje "vraste" v čeprav delovni dan za katerega si niti v sanjah ne upam trditi, da ga bom čisto nedeljsko praznovala. Ker vem, da ga ne bom.
A  jo bom "klicala" v moj dan.
Spotoma. Vmes. Mrmraje s pesmijo.
In želim si, da bo v meni mir.
Upam. Prosim...
Zato: "Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k Tebi zatekamo!"