Ko me misel vodi ...

Večkrat razmišljam, da ima vse dva pola, včasih z možnostjo izbire, a pogosteje, ob treznem razmisleku, kot da preostane zgolj sprijazniti se in sprejeti, da tako pač je ...
Včasih se mi je zdelo logično, da se, sploh nekdo, ki se ima za pogumnega, za željeno, za "sanje", bori ...
Z vso silo, do "konca", z glavo skozi zid, če je treba ...
A čedalje pogosteje se mi dozdeva, tako na rahlo, da največja "zmaga" ni, da dosežeš svoje, ampak ko se življenju prepustiš...
Človeka z veliko začetnico nas delajo momenti, ko uspe odmisliti sebe, kdaj skoraj že pozabiti nase do te mere, da se počutiš kot bi naenkrat kakšne skrite sanje ne bile več pomembne, mogoče kdaj celo kot bi zatajil svoj jaz. Čisto brez grenkobe ... Zato, da bo dobro drugemu ...

V vsakdanu zna biti to, na momente, "peklensko" težko ... Človeku se vrivajo misli in občutja, ki jih sam naravnost prezira ...
Kako osmisliti to, da drugemu ni mar, da v samoumevnosti, brezbrižno ravna z nečim, v kar si, čeprav neopazno in po malem, vložil svoj čas, trud, skrb, ljubezen?
Kako ponižno sprejeti tiste drobne "zavrnitve", ko, vsaj medvrstično, dobiš signal, da te nekdo bliže ne želi spustiti?
Kako zares opustiti svoje sanje, načrte in pričakovanja do te mere, da si svoboden?
...?
...?

Nimam odgovorov. Ne vem.
Pa čeprav se podobne reči neštetokrat sprašujem.
A nekako čedalje bolj slutim, čutim, okušam, da je ključ v "pustiti biti in živeti drugemu", brez vseh tistih "moral bi";
ter da se moja svoboda konča tam, kjer posega v svobodo drugega...
Čedalje bolj v sebi prikimavam, da je sprejeti "ne" drugega eden največjih izrazov ljubezni;
da je najlepše, čeprav neopazno, znamenje ljubezni, na vseh relacijah, stanovitnost ...
Stanovitnost, ko ostajam/š, pa čeprav kot da me/te zdaj ne rabiš/m, nočeš/m, čeprav ti grem mogoče zdaj, v tem trenutku, obdobju... na živce;
stanovitnost, ko te/me čakam/š z objemom, ko ti/mi nič ne "serviram/š" s "saj sem ti rekla";
stanovitnost, ko drug za drugega vedno preprosto ostajava tu.
 Vedno. V vsakem vremenu. Ob vsaki uri.

Vedno pogosteje v hvaležnosti okušam, da "več "med ljudmi preprosto ni, da je to "senca tistega obraza Božje ljubezni", ki ne umika obraza ne klofutam, ne pljunkom, ne zmerljivkam...
Ker ljubi! Zares!
Preostane mi le še, da si priznam, da me nihče ne ljubi kot Ti, in še bolj, da tudi sama tega niti približno ne zmorem...
In to bo prava popotnica v nov dan! :)

Povabljeni, da blog spremljate tudi naFacebooku.