"Baje", da nisem zdrava, če...

Iz leta v leto težje razumem to, da želimo, se trudimo, navzven izgledati popolno. Najbolj srečni. Pravljični. Brez napak.
V resnicu pa...se kdaj pod iskricami v očeh skrivajo nikoli izjokane solze, pod nasmeškom zadrega, ko je težko biti ti, ki sploh ni ti...
No, zaradi make-upa ne vstajam prej ;) . Spim pa veliko manj zaradi enega drugega "programa", ki ga ne znam izklopiti... Non-stop "teče" v ozadju... In krade veselje, elan, spanec.
Po domače mu pravimo "sekiranje".
Žrem se, ko komu nagaja zdravje,
ko prestrežem pogled, ki mi ni bil namenjen, a je "govoril"...
Žrem se zaradi stvari in dogodkov, na katere nimam vpliva, pa zaradi tete Puber, ki včasih povzroča cunamije pod domačo streho...
Žrem se, ko koga ni domov, pa se mi ob skrbi v glavi odvijajo scenariji, ki bi jih bil še Hollywood vesel...
Ni mi vseeno, ko se kdo "izkašlja", a mnogo bolj me "ubijata" tišina in tisto, ko neizrečeno kot da visi v zraku...
In glodam se vsakič, ko se v možgane prikrade "kaj bodo pa drugi rekli". In to ni niti približno redko...

In čeprav gre leto proti kraju, si ne mislim nakopati na glavo prednovoletnih obljub...
Pač ostajam jaz. Čas bo, da se sprejmem. Realno. Zares.
Zato:Bog pomagaj. Tudi, ko  pikicami v naslovu sledi "če se ne sekiraš"...

P.s :Povabljeni, da blog spremljate tudi na Facebook strani.