A "polna glava" je kot, ne vem, kup cunj za nekoga, ki mu je pranje in likanje muka... Lahko ga odrineš, prestopiš, ignoriraš..., a še vedno je tam...
Tako tudi glava. Čaka. Na trenutke opozori nase. In jih vedno več dobi "na svojo stran". Boli želodec, tišči v prsih, živčki so kot naelektreni...
In v takih občutjih se človek sam sebi zdi bedak in čudak obenem. Če ne že kar marsovček. Kje so vsi, ki jih ti kdaj opogumljaš z besedo, pogledom? Kje vsi, ki pravijo, da te "poznajo"? Ali pa si tako dober v pretvarjanju, da je vse "ok", da ti res verjamejo?
Kakorkoli. Takrat, bolj kot "pridige" , rabim nekoga, ki me na moj:"V redu", pogleda v oči z :"Vem, da nisi..."
Si to še zmoremo "dati"?
Gre, če uspemo, vsaj takrat, odmisliti sebe... A še prej rabimo cono zaupanja.
Zgraditi to pa je garaštvo. In niti približno tako preprosto kot dobiti se na kuhančku ter"žvrgoleti" pod milijoni lučk.
A za varnost in sprejetost v pristnosti se splača "švicat". Začne se s tem, da si pred drugim dovolim biti ranljiv, zmotljiv..., kar se začne z mislim, čutim...
Čestitke za objavljen zapis!
OdgovoriIzbrišiLjubezen je smisel in cilj našega življenja. Ta, če je taprava vedno pomirja, hrabri, opogumlja, rešuje 😊
... oj, človeško srce, utrip bistva ljubezni, prostorje iskrenih medsebojnih besed - občutek živosti Boga, kjer se preobraža in ustvarja vzdušje topline, razumevanja, usmiljenosti, če je le odprto za presežno, za skrivnost odnosa: biti eno z drugim ter v tem doseči skladnost s samim seboj in vzajemnost z življenjem! ... to so nebesa na zemlji :)
OdgovoriIzbriši