64-tič skupaj v mesec maj :)

Danes ne morem, da mi misel ne uhaja k vsem poročenim ... Ne vem od kod se mi jemljejo ti "tematski" refreni. :) Tako mi danes v mislih, brez da si brundam, brez da ga slišim, odzvanja refren:"Rad bi se postaral s teboj ..." :)
Kako to, da danes, ko si sopotnika po večini izbiramo po nareku srca, od tolikih velikih ljubezni ostanejo le zlomljena srca? Kako to, da se zakonski "da" zdi nežnejši od milnega mehurčka?
Spomnim se dogodka, ko mi je nekdo, ki se je že spogledoval z "abrahamom" in sem ga videla vsega dvakrat, z jezo in gnevom hitel razlagat' "brodolom" njune dvojine, ki ga je "seveda" v polnosti zakrivila njegova žena ... Po preteku dveh let, ko sta si oba skusila samoto, verjetno tudi kakšna nova "iskanja", pa s čisto drugačnim razpoloženjem in s ponižnostjo priznal, da je bivša žena edina s katero bi se upal postarati, ter da začenjata znova ...

Kako to, da pa nekateri "zdržijo" skupaj, čeprav jim življenje, gledano od zunaj, ni prizanašalo s "trnjem"?
Pri nas imamo taka dva, ki danes že štiriinšestdesetič skupaj stopata v mesec maj...:) Vsi, ki ju poznamo, vemo, da sta si različna. A zdi se da je Bog tega, v čemer je en šibak, drugemu naklonil zvrhano mero ...
Ja, zakoni "padajo", ker ljudje v sebi prepogosto ostajamo kot kujavi otroci, ki se po "kratkem stiku" opravičujejo, da so "nasprotniku" samo vrnili, ker da je on začel ... Če le eden od zakoncev skuša živeti Pavlovo hvalnico ljubezni in v težkih trenutkih, katerih ni obvarovan nihče, v ljubezni sprejme tudi "križ zakončevih muh" ter v dvojino vabi Gospoda, "pregurata" vsako nevihto in grom ... Mogoče se kdaj, na trenutke, celo zazdi, da si kdo z zakonom, čeprav brez krvi, služi "rdeč" venec ... ;)
Zakon ni le romantika poročnega dne in medenih tednov,
zakon je vztrajati v dobrem in slabem,
zakon je držati dano besedo,
in laže je če z vsem bitjem veruješ, da je v dvojini tudi On.

Naša oma in stari ata sta "živ primer". :)
Blagoslovljena sta s skupnimi 64-timi leti  in ne le s pogledom na otrok otroke,
ampak tudi že devetimi pravnuki!
Bog ju živi!!!

Malenkosti, ki to niso...

 Ko občasno preberem katerega od starih zapisov, se vprašam, če se kdaj ne zdim kot da skozi nekaj "stokam"... ;) Nočem tega, niti približno, le zdi se mi, da s tem, ko ozaveščam momente, ki bi lahko bili "drugačni", še bolj cenim one "po(po)lne", ter da sem še bolj hvaležna zanje...
Ja, da ne bom pisala zgolj ko mi je težko... :)
Tega je sreči, ko potegnem črto, dosti manj od vsega drugega...
Sicer pa se vse tisto, kar pride, pa čeprav si ne bi izbrala, ne le pozabi, ampak naravnost izniči...ob "malenkostih, ki to niso"..

Trenutek je popoln že zgolj ob tem, da mi je nekdo, ki mi je ljub, blizu...,čeprav zgolj nemo sediva drug ob drugem in se kdaj spogledava, čeprav le tiho opazujem spokoj na dragem obrazu ali poslušam umirjeno dihanje...

In te male "bučke", ki kar prehitro zrastejo...in pogosto (kot da kdaj celo uživajo v tem) skrbijo za  pestrost in testiranje mejnih vrednosti vzdržljivosti maminih živcev... V resnici pa stene hiše spreminjajo v dom...ko z razigranostjo, spontanostjo... ter z točkami, ko kot da se gredo "kdo bo koga" vanj  vnašajo življenje...

In toliko vsega, kar se v samoumevnosti izgubi...
Toplota, ki me objame, ko stopim skozi vhodna vrata...
Hvaležnost za močne roke, ki poskrbijo, da v mrzlih dneh, drv ne zmanjka...
Čudeži vseh čutov, ki mi omogočajo čutiti in okušati lepoto vsega kar je...
Prasketanje ognja v krušno peči...
Sonce, ki pomladno zeleno barvo naredi naravnost prosojno, ter se sprehod po gozdu zdi kot bi hodil pod zelenim pajčolanom...
Pa vonj sveže preorane zemlje, ki bo čez par tednov kot nedrje, ki hrani vse kar v njej klije...
Tisti noro lep občutek, ko nekomu polepšaš dan, ogreješ srce ali pa si ob izrečenem povabljen v skrivni svet drugega...
Melodija pesmi, ki me ogrne v kurjo polt...
Knjiga, ki "me najde"...
Tisti noro lep občutek, ko se spretnost prstov kot da popolno preplete med dve niti šivalnega stroja v nekaj, kar bo nekoga, zares ali le navznoter, ogrnilo v toplino...
Nestrpni smrčki in previdni pogledi za priboljšek hvaležnih živali...
Topla voda, ki čisto nežno, iz prhe, obliva moje telo...
Film, ki me je "zadel"...
Toni, ki jih izvablja violski lok...
V tipke klavirja spontano ujeta popolnost trenutka...
Zvok, ki me opomni, da se je nekdo s sporočilom spomnil name...
Klic koga, ki me pokliče samo zato, da bi me slišal...
Nepričakovano drobno darilce...
Zvok hišnega zvonca, ki me zvabi na prag, ker me kdo preseneti z obiskom...
Torta, ki je prehitro zmanjka...
Sosed, ki je v težavah vedno pripravljen...
Komaj opazna sled parfuma, ki se ujame v nosnice in prebudi kaj iz spominov...
Vonj, ki se vali iz skodelice, katere vsebina me bo ogrela...
Med, ki se v enakomerni krivulji "zlaga" iz žlice v topel čaj, ki z vonjem materine dušice, diši po poletju...
Pogled, ki me je vesel...
Križek, ki me pospremi spat...
Objem, ki me pomiri...
Neskončen seznam, ki človeka kot da "potunka" v srečo in hvaležnost...
Sploh, ko si zares "pride gor", da ni nujno, da bo še kdaj spet tako, da pravzaprav niti za jutri, niti za nocojšnji sončni zahod, ne ve če mu bo še podarjen, ko doume, da vse mine, ter odmeva v večnost... Hvaležnost za vse, za vsakogar, hvaležnost Njemu...

A kot da včasih rabim odsotnost nečesa, da se zares zavem vrednosti le tega... Kot da me odsotnost nečesa, "sestradanost", uči "živeti na polno".
Zato, najprej zase, ozaveščam in shranjujem tudi trenutke, ko se zdijo "kašče prazne", ko se dnevi zdijo kot "obdobje suhih krav"...
Ker se takrat "hranim" s spomini na "malenkosti, ki to niso", ker  takrat upanje, življenje, sebe... najlaže polagam v Dlani, ki so zibel. Zibel vsega kar je in kar bo. In vem, da bo, pod črto, če se že sproti kdaj ne zdi tako, ne le dobro, ampak zelo dobro...

Ob Veliki noči....

Razmišljam o Veliki noči. O bistvu. In o praznovanju.
In o tem, če bi bilo kaj drugače, če bi Kristus živel kakšnih tisoč let kasneje? Ali pa, če bi se rodila v podobnem času, enakem stoletju? Bi mu verjela? Bi mu sledila? Bi??
Težko verjamem, da bi ob njegovih zadnjih zdihljajih ne bila gneča zijal  in firbcev, a onih, kot Marija in Janez...še vedno verjetno bolj malo...
Drugi časi, ljudje pa kot ljudje, zato verjetno podobna zgodba.

Razmišljam o kamnih, povojih, pečatih, dišavah ...
In o tistih "klikih", ko vera zares zamenja nevero, ko kot da se "odvrti film nazaj" in besede dobijo težo ...
Razmišljam o vsem, kjer mi naslednji korak otežuje, če ne že preprečuje, ogromna skala. Le ta je večkrat namišljena in votla, včasih kot da "zapečatena" le z v lastni glavi gojenim strahom "kaj bodo pa drugi mislili"...
Razmišljam o "štempljih" in nalepkah s katerimi tolikokrat "zabarakiramo" druge in sebe ...
A razmišljam tudi o onih drugih "kamnih", ki jih v zidove zlagamo okrog sebe ... Ker nam tako "govori" glava. A v srcu in duši (p)ostajamo vedno bolj sami, otožni. In "revni".
Razmišljam o "štalah" in "bedi" v katerih živimo, pa čeprav se naše zloščene mize šibijo od dobrot ...

Razmišljam.
In pridem do tam, da vsakdanjim "križanjem" ne bo konca, da velikim petkom ni moč ubežati ...
Razmišljam kdo v teh zgodbah, če nisem trenutna "črna ovca", sem jaz?
Janez?
Rimski stotnik?
Eden od razbojnikov?
Peter ali nejeverni Tomaž?
Veronika?
Ali mogoče Pilat ali le nekdo v nahujskani množici?
Na trenutke vsakdo izmed teh.
Le Marija, močna žena pod križem, tako malokrat ...
Izreči  "zgodi se" ..., to je težek križ...in milost.
V zadnjih tednih poslušam Rupnikove nagovore...
Najti milost pri Nekom... Dati Mu prostor v življenju do te mere, da mu prepustiš lastno življenje, da naredi s tabo, kar hoče... Marija in Jezus, sta edina to v polnosti zmogla... Ostali padamo. Eni redko, drugi pogosteje.
A vedno in povsod, ne glede na "kostum", ki mi ga nadene "ego", je Vstali moj brat...

To sem razmišljala medtem, ko me je mala z veseljem čakala, da ji z visoke police podam krstno svečo za k vigiliji ...
Vstali Gospod, nenehno razpihuj te ogeljčke otroške vere... V mladih in manj mladih krščenih...
Kristus je vstal! Aleluja!

Resnično je vstal! Aleluja!

Blagoslova v prazničnih dneh.... 

Vsi za enega, eden za vse?

Če kdaj, potem narod diha kot eno, ko posameznike združi navijanje za "naše". Najpogosteje športnike. Takrat gre navijaška pripadnost tako daleč, da je, sploh zmaga, stvar tudi onih, ki so le komentirali s kavča:"Smo zmagali, smo prehiteli..."
A zgodbe "naših" in "vaših" imajo nešteto izpeljank. Redki so ljudje, ki so samozadostni. Večina želi pripadati. Nekomu. Najsi bo dvojini, družini, ekipi, skupnosti... Skupaj smo kot močna vrv, sami pa kot peresce, ki ga hitro potegne vase vrtinec egocentričnosti, ki iz uspešnih  posameznikov dela osamljene, zagrenjene, razvajene in vsega naveličane starce v mladih telesih...
Rabimo bližino, podporo, dlan nekoga.
Vse to je super, v rast, blaginjo in blagoslov. A le dokler zato, ker me je razočaralo dejanje tvojega "tovariša", z gnilimi jabolki ne začnem obmetavati tudi tebe (ki sem ti v momentu greha tvojega kolega pozabil vse, kar si dobrega storil zame),  ter vseh po vrsti, ki bi lahko "dišali" kot "črna ovca".
In, da bi upravičil svoje obnašanje, ne le posplošujem, ampak celo trosim laži, ki netijo sovraštvo...

In točno to počnemo.
Ker so nekoga, čeprav bolj v stiku "rekla-kazala", mimo sodnih vrst, z medijskim linčem, javno obsodili, zdaj z istim žigom žigosamo vse, ki jih druži ista poklicanost.  To je kot bi trdili, da vsi šefi sprejemajo kuverte pod mizo, vsi cigani kradejo, vse vzgojiteljice neprimerno postopajo do malčkov, vsi...
Katerikoli od teh "vsi" je krivičen. Lahko da do 99-tih od 100-tih...
In vsi ti "vsi" sejejo nezaupanje, ki lahko hitro preraste v sovraštvo tudi do 99-tih poštenih, požrtvovalnih...

Naenkrat v deželi, ki je zrastla iz krščanskih korenin, postaja moteča puščica v katero nekdo drug, ne ti, prostovoljno da svoj dar... Narobe svet. Vzdihujemo za francosko gotsko lepotico in preziramo te, ki so oskrbniki naših...
A da ni res? Bojim se, da je in bolj od naslova drži, da zaradi enega kar vsi po vseh...😔

Odmev besed...

Poznate občutek, ko se viden prizor, pa čeprav mogoče le v filmu, znova in znova slika pred očmi?
Ali ko besede, že izgubljene v času, še vedno odzvanjajo v ušesih?
Ko se misel, od nekod, kot da iz nič, pojavlja v mislih? In to vedno znova. Večkrat. Intervalno. Ali pa sleherni trenutek, ko bi možgani lahko prešli v "stand by"?
Nekaj podobnega, tak vzporedni, celodnevni miselni proces, je v meni povzročil preplet prilike o izgubljenem sinu in nedeljske pridige...

Zadnje čase mi nekako "leži", da se ob premišljevanju, kot da postavljam v zgodbo, v situacije same. In tokrat se, vmes ko se opazujem, sprašujem kdaj sem jaz mlajši sin, kdaj starejši, če kdaj kot o (O)če...
Leta nazaj se mi je zdel starejši bolj idealen, bolj moder, bolj zvest, skratka bolj "priden"...,bolj sin, ki si ga vsak starš želi...
Pa mlajši? Še zmeraj bi mu dala nalepko "razvajenega maminega sinka".
A kot da sem pogled nanju spremenila. Že res, da starejši ne dela staršem sivih las, a hkrati si s poslušnostjo na nek način tako kupuje varnost, kot tudi opravičuje to, da mu ni treba tvegati korakov iz cone varnosti in udobja.
Mlajši ga v zrelosti, ki je posledica stisk, ki jih doživi, ko okuša svet, kateri ga "sleče" do tam, da  zmore v ponižnosti prositi odpuščanja, preraste.
Medtem starejši, navzven sicer delaven mož, ostaja razvajen in kujav otročaj.. V trenutku ga obvladata užaljenost in nevoščljivost..., pa čeprav mogoče nikoli ni namignil, da bi si želel "kozliča"...

V duhu se postavljam v zgodbo...
Tolikokrat sem kot ta starejši kujavi brat... Delo, delo,delo...in navznoter otožnost, ker drugim ni mar...
Razmišljam in me strezni, da bo, čisto generacijsko gledano, čas, da se skušam vživeti v Očeta...
Nikoli ne bom in ne morem biti kot On.
Pa vendar bi se, kot mama, žena, prijateljica, taka morala truditi biti...
Čaka.
Steče naproti.
In NE očita. Vse to zato, ker LJUBI!