Včasih mi je tako težko (do)povedati kako se v sebi počutim ...Pa se kar naenkrat najde primerjava ...
Večkrat se počutim podobno kot, ko se kateri od otrok uči igrati badminton ...
Kar naprej serviram žogice, a ne le enemu soigralcu ... Čedalje pogosteje se zdi, da ta "servis" čakajo, pričakujejo, kot nekaj kar jim "pripada"... A naenkrat si začnem želeti, da bi kdo drug serviral žogico meni, da bi lahko "le" odbila ...
Želim si biti "baterija" in ne "polnilec" ali "adapter"...
Lepo je, ko zaznaš hvaležnost, ko koga "dvigneš", a otožna postanem,
ko se mi zazdi, da nihče ne opazi,
da moj korak postaja utrujen,
utrujen od premnogih pričakovanj, neuresničenih hrepenenj, preslišanih besed, prezrtih pogledov ...,
da se za mojim nasmehom skriva brada, ki se zatrese,
da se za žarom v očeh skriva z mežikanjem razmazana solza ...
Minilo bo, vem. Včasih niti ni potreben cel dan, da se radost vrne...
Na misel mi prihaja podoba mogočnega drevesa, ki se na lepem zruši... Začudeni pogledi nazadnje spoznajo, da je sredina debla votla, a s to razliko, da se ta moja sredica čudežno hitro obnavlja, če ne danes, pa jutri.. :)
nedelja, 30. oktober 2016
petek, 28. oktober 2016
Nikoli do konca odkrit svet...
Razmišljam o "mejah", ki omejujejo moj svet;
o "točkah", kjer se "jaz" preliva v "ti", v "midva" in v "mi";
o nevidnih, a od jekla močnejših "vratih", ki spuščajo drugega "blizu", še bliže...
Pa nekako, kot da ne pridem nikamor.
V misli se mi vriva do zdaj večkrat prezrt zorni kot tistega občutka, ko tako odleže ko zgolj poveš, ko nekomu zaupaš in si v svojih, četudi trapastih mislih in strahovih slišan. In sprejet.
Eden izmed trenutkov, ko se v sebi počutim najbolj uresničeno, je zame namreč takrat, ko okušam, da me nekdo, v ranljivosti in ranjenosti, spusti blizu ... Pa čeprav to pomeni, da zgolj molčim, molim ali jokam v objemu ...
A hkrati sem, ob jasni empatiji, kdaj težko razumela, da nekdo ne želi deliti "bremena", ali pa kot da čaka, da "izvlečem" iz njega ... In sem si večkrat sama pri sebi rekla, da to pa ne bom...
Pa vidim, okušam na lastni koži, da ni lahko, da si človek včasih naravnost želi, da bi drugi vprašal, ker kot da ni dovolj, da čutiš v zraku pripravljenost, da si slišan ...
Razmišljam o vsem, kar daje trenutkom elan, dnevom okus in življenju smisel ...
In vedno znova, v vseh okoliščinah, pridem do tam, da se človek, da se jaz in ti uresničujeva le po in ob drugem;
da smo drug drugemu namenjeni, poslani v radost, oporo in navdih;
da smo si preprosto dar.
A šele ko si stopamo naproti...
Ovojni papir ...
Kako malo je treba, da dan "zadiši" po hvaležnosti ... Najprej mi je polepšal dan prijeten obisk, za povrh pa mi je pod roke znova prišlo darilo, ki mi je posebej ljubo. Ko pogledam tisti ovojni papir z makovimi cvetovi, mi je vedno tako toplo pri srcu, pa še misli mi zajadrajo v otroštvo ...
Zunaj se drevesa, vedno bolj gola, sramežljivo izmikajo vetru, jaz pa se, v spominih, sprehajam med žitnini polji ... :)
Že kot dekletce sem njivo pšenice še posebej skrbno opazovala ... Tako zelo so me mamili ti rdeči cvetovi... in ni bilo vseeno, če sem ga ugledala sama ali pa katera od sester ...
Skoraj nemogoče je bilo upreti se in ga pustiti rasti, cveteti, živeti ...
Bil je tako mamljivo lep, vabil je otroške dlani, pa čeprav je vedno sklonil glavo še preden je prišel do vaze, ki jo je pogosto nadomestil kar kak kozarec ...
Kako težko sem razumela starša, ki sta rekla, da je to kot plevel in zavidala sem njivam, ki so imele kar cele obrobe krvavo rdečih, svileno žametnih cvetov ...
Z leti je mak dobival nove prispodobe. Ne trgam ga več med pšenico na domači njivi, pravzaprav niti žitno polje ni več isto ... Takrat smo ob žetvi pobirali klase, ki so ostajali za snopi, danes pa kombajn mestoma zlatih zrn kar nasuje po prsti, ki mu je bila kot zibel ...
Takrat sem bila žalostna, ko sem videla makove cvetove, ki so odvrgli cvetne listke, in je od njih ostala le glavica, ki je upogibala stebelce ... Danes me mak nagovarja znova in znova, pravzaprav se mi včasih zazdi, da mi služi za prispodobo kar naprej ...
Cvet.
Žareč, kot mladost,
nežen kot prvi poljub,
ranljiv kot srce, ki ljubi,
rdeč kot kri...
A cvet ne traja večno,
kot marsikaj v življenju, kot življenje samo ...
In ko se obsuje lepota, ki mami pogled,
ostane tisto, kar res ne privablja oči,
a je pogoj, da naslednje leto cvet spet žari...
Kot človek, kot življenje ...
NIČ ni zaman ...
Včasih se iz bolečine rodi najlepši cvet, včasih nič kaj mamljiva zunanja podoba skriva bogastvo, ki bi ga kdo kupil s "cigli" zlata, a ni nikoli naprodaj ...
Zunaj se drevesa, vedno bolj gola, sramežljivo izmikajo vetru, jaz pa se, v spominih, sprehajam med žitnini polji ... :)
Že kot dekletce sem njivo pšenice še posebej skrbno opazovala ... Tako zelo so me mamili ti rdeči cvetovi... in ni bilo vseeno, če sem ga ugledala sama ali pa katera od sester ...
Skoraj nemogoče je bilo upreti se in ga pustiti rasti, cveteti, živeti ...
Bil je tako mamljivo lep, vabil je otroške dlani, pa čeprav je vedno sklonil glavo še preden je prišel do vaze, ki jo je pogosto nadomestil kar kak kozarec ...
Kako težko sem razumela starša, ki sta rekla, da je to kot plevel in zavidala sem njivam, ki so imele kar cele obrobe krvavo rdečih, svileno žametnih cvetov ...
Z leti je mak dobival nove prispodobe. Ne trgam ga več med pšenico na domači njivi, pravzaprav niti žitno polje ni več isto ... Takrat smo ob žetvi pobirali klase, ki so ostajali za snopi, danes pa kombajn mestoma zlatih zrn kar nasuje po prsti, ki mu je bila kot zibel ...
Takrat sem bila žalostna, ko sem videla makove cvetove, ki so odvrgli cvetne listke, in je od njih ostala le glavica, ki je upogibala stebelce ... Danes me mak nagovarja znova in znova, pravzaprav se mi včasih zazdi, da mi služi za prispodobo kar naprej ...
Žareč, kot mladost,
nežen kot prvi poljub,
ranljiv kot srce, ki ljubi,
rdeč kot kri...
A cvet ne traja večno,
kot marsikaj v življenju, kot življenje samo ...
In ko se obsuje lepota, ki mami pogled,
ostane tisto, kar res ne privablja oči,
a je pogoj, da naslednje leto cvet spet žari...
Kot človek, kot življenje ...
NIČ ni zaman ...
Včasih se iz bolečine rodi najlepši cvet, včasih nič kaj mamljiva zunanja podoba skriva bogastvo, ki bi ga kdo kupil s "cigli" zlata, a ni nikoli naprodaj ...
petek, 21. oktober 2016
Biti nekdo ...
Zapisati to, kar čutiš, razmišljaš, doživljaš...je res en poseben blagoslov ...
Občutiš ga čez čas, čez leta, ko se obledel zapis spet znajde med prsti ... In prav to tudi danes počnem ... In skoraj grozno se zdi, ko se zaveš, da je nekaj, tvojega, iz prejšnjega stoletja ... ;)
Želodec, kot bi v njem valovilo žitno polje. Globoki izdihi.
Zaprte veke.
In kurja polt.
Vsakdo si pod temi pojmi predstavlja kaj svojega, meni pridejo na misel, ko pomislim na to, kako je, ko pogrešam bližino. Samo bližino, bližino brez dotika, lahko tudi bližino v tišini, samo to in nič več ...
Pravzaprav so te besede premalo, a boljših ne najdem, da bi orisale počutje, ko vsako vlakno v meni nemo kriči, da pogreša. Vem le to, da mi zadrgeta brada, ko pomislim, da bi nekomu pomenila toliko, da bi občutil kaj sličnega ...
Biti nekdo za nekoga,
biti nekdo, ki je v mislih nekoga, ko le-ta odpre oči,
biti nekdo, ki je nekomu varen pristan ...
Biti rama, da se nekdo nanjo opre,
biti uho za bolečine, poraze in radosti,
biti nekdo, ki v očeh nekoga prižge žar,
biti nekdo, ki zgolj z enim "halo" zaviha kotičke ustnic,
biti nekdo, ki je uresničen po drugem ...
Globoko hrepenenje, tihe sanje, včasih solze...
Vse to zato, ker "šparamo" besede,
ker lastni ego bojazljivo sprašuje, da kaj si bo pa kdo mislil,
ker ko sem iskren, sem ranljiv...
Občutiš ga čez čas, čez leta, ko se obledel zapis spet znajde med prsti ... In prav to tudi danes počnem ... In skoraj grozno se zdi, ko se zaveš, da je nekaj, tvojega, iz prejšnjega stoletja ... ;)
Želodec, kot bi v njem valovilo žitno polje. Globoki izdihi.
Zaprte veke.
In kurja polt.
Vsakdo si pod temi pojmi predstavlja kaj svojega, meni pridejo na misel, ko pomislim na to, kako je, ko pogrešam bližino. Samo bližino, bližino brez dotika, lahko tudi bližino v tišini, samo to in nič več ...
Pravzaprav so te besede premalo, a boljših ne najdem, da bi orisale počutje, ko vsako vlakno v meni nemo kriči, da pogreša. Vem le to, da mi zadrgeta brada, ko pomislim, da bi nekomu pomenila toliko, da bi občutil kaj sličnega ...
Biti nekdo za nekoga,
biti nekdo, ki je v mislih nekoga, ko le-ta odpre oči,
biti nekdo, ki je nekomu varen pristan ...
Biti rama, da se nekdo nanjo opre,
biti uho za bolečine, poraze in radosti,
biti nekdo, ki v očeh nekoga prižge žar,
biti nekdo, ki zgolj z enim "halo" zaviha kotičke ustnic,
biti nekdo, ki je uresničen po drugem ...
Globoko hrepenenje, tihe sanje, včasih solze...
Vse to zato, ker "šparamo" besede,
ker lastni ego bojazljivo sprašuje, da kaj si bo pa kdo mislil,
ker ko sem iskren, sem ranljiv...
četrtek, 20. oktober 2016
Ko se misli umirijo...
Deževen dan je.
In idealen čas za brskanje med papirnato "solato"..., da se misli umirijo...
Tudi tole sem našla... ;)
Včasih se mi za trenutek zazdi, da bi dala vse, da bi pričakovanje zamenjala gotovost... Skoraj istočasno se me dotakne misel, da bi me ravno gotovost, prepričanje, da imam "sonce" v svojih dlaneh, osiromašila... Ne bi se več čudila, ne bi več pričakovala, ne bi več hrepenela..., življenje bi izgubilo kopico najtoplejših odtenkov...
Koliko lepih presenečenj se zgodi, ker pričakovanje daje dih sanjam,
koliko lepih misli se rodi, ker se, ko ni ušes, ki bi slišala, pogovarjam s s t(T)eboj,
koliko smeha, ko uspeva istim besedam dati enak pomen,
koliko solz spolzi, ker me greje hvaležnost...
Slutim, pravzaprav vem, da ne znam, nočem izpuščati stvari iz svojih rok, ker se bojim... Bojim, da ostanejo le spomin, a hkrati zatrepetam, ker vem, da jim, ko si lastim, vzamem elan...
Ko me, kot nocoj, zajamejo misli, pa se mi še sanja ne od kod so, si želim, da bi jih izrekla, da bi jih tako rešila pred pozabo...
A se bojim...
Ker se tako rado zgodi, da izrečene misli, postanejo nekaj, kar ne gradi mostu, ampak poglablja strugo.... In ko molčim, siromašim dva. Drugega in sebe.
In idealen čas za brskanje med papirnato "solato"..., da se misli umirijo...
Tudi tole sem našla... ;)
Včasih se mi za trenutek zazdi, da bi dala vse, da bi pričakovanje zamenjala gotovost... Skoraj istočasno se me dotakne misel, da bi me ravno gotovost, prepričanje, da imam "sonce" v svojih dlaneh, osiromašila... Ne bi se več čudila, ne bi več pričakovala, ne bi več hrepenela..., življenje bi izgubilo kopico najtoplejših odtenkov...
Koliko lepih presenečenj se zgodi, ker pričakovanje daje dih sanjam,
koliko lepih misli se rodi, ker se, ko ni ušes, ki bi slišala, pogovarjam s s t(T)eboj,
koliko smeha, ko uspeva istim besedam dati enak pomen,
koliko solz spolzi, ker me greje hvaležnost...
Slutim, pravzaprav vem, da ne znam, nočem izpuščati stvari iz svojih rok, ker se bojim... Bojim, da ostanejo le spomin, a hkrati zatrepetam, ker vem, da jim, ko si lastim, vzamem elan...
Ko me, kot nocoj, zajamejo misli, pa se mi še sanja ne od kod so, si želim, da bi jih izrekla, da bi jih tako rešila pred pozabo...
A se bojim...
Ker se tako rado zgodi, da izrečene misli, postanejo nekaj, kar ne gradi mostu, ampak poglablja strugo.... In ko molčim, siromašim dva. Drugega in sebe.
nedelja, 16. oktober 2016
Ne razumem. V meni pa žalost in kanček strahu...
Ne spremljam poročil, sploh zato, ker se mi zdi da je danes "umetnost" videti v vsem kaj dobrega poteptana do druge skrajnosti, ko je treba, pa čeprav v "zlatu", najti vsaj sled nečesa kar smrdi po slabem ... In z negativizmom si načrtno ne mislim polniti glave ...
A tokrat so me naključno ujeti koščki premamili ...
Kaj je spornega v filmčku Čudež življenja, ki se je že pred časom veselo delil na družbenih omrežjih, kaj tako motečega, da je nekdo (sploh ni pomembno katera "brihta" je to bil), sploh prišel celo na idejo o protiustavnosti?
Ne, nisem gledala Tarče. Je ne rabim. Imam svoje mnenje. In argumente.
Ok, zaradi mene me lahko poetiketirate s pro-life. Še ponosna sem.
A nečesa ne razumem.
Abortus da je pravica in malo bitjece skupek celic, ki ga lastnica trebuha sme postrgati, da ne uporabim še bolj realnih izrazov?
Ja, ne razumem... In če se tej isti mami, čez čas, kdaj kasneje, ko se ji bo zdel trenutek pravi, zgodi, da se pa takrat zaželjeno dete, v podobni starosti, poslovi? Bo še vedno le skupek celic ali nekdo za katerim bo žalovala?
Nečesa ne morem razumet'...
Če splav ni nič napačnega, zakaj Čudež življenja moti?
A vznemirja vest?
Če splav ni napačna odločitev, zakaj?
Potem bi brez zadržkov lahko gledali tudi nazoren opis "profija" (http://www.dnevno.hr/vjera/pro-life/izvrsio-je-1200-abortusa-i-kaze-lazu-vas-nije-rijec-o-fetusu-to-je-beba-900184),
ki je opravil 1200 "odrešujočih čiščenj"? Jaz ga nisem.
Ne razumem. Niti ne obsojam, da ne bo pomote. Že parkrat sem bila na štiri oči deležna takih zgodb... Toliko trpljenja in obžalovanja, še čez desetletja. In nikoli zaceljenih ran.
Ne razumem. In me boli. Boli ves gnus, ki so ga deležni tisti, ki se javno postavijo na stran bitjeca, ki nemo kriči. In Bog ne daj, da se jih da povezat' še z RKC...
Ne razumem. In me je strah.
Strah družbe, ki poveličuje smrt.
Da ne rečem uboj.
Ker drvi v propad...
A tokrat so me naključno ujeti koščki premamili ...
Kaj je spornega v filmčku Čudež življenja, ki se je že pred časom veselo delil na družbenih omrežjih, kaj tako motečega, da je nekdo (sploh ni pomembno katera "brihta" je to bil), sploh prišel celo na idejo o protiustavnosti?
Ne, nisem gledala Tarče. Je ne rabim. Imam svoje mnenje. In argumente.
Ok, zaradi mene me lahko poetiketirate s pro-life. Še ponosna sem.
A nečesa ne razumem.
Abortus da je pravica in malo bitjece skupek celic, ki ga lastnica trebuha sme postrgati, da ne uporabim še bolj realnih izrazov?
Ja, ne razumem... In če se tej isti mami, čez čas, kdaj kasneje, ko se ji bo zdel trenutek pravi, zgodi, da se pa takrat zaželjeno dete, v podobni starosti, poslovi? Bo še vedno le skupek celic ali nekdo za katerim bo žalovala?
Nečesa ne morem razumet'...
Če splav ni nič napačnega, zakaj Čudež življenja moti?
A vznemirja vest?
Če splav ni napačna odločitev, zakaj?
Potem bi brez zadržkov lahko gledali tudi nazoren opis "profija" (http://www.dnevno.hr/vjera/pro-life/izvrsio-je-1200-abortusa-i-kaze-lazu-vas-nije-rijec-o-fetusu-to-je-beba-900184),
ki je opravil 1200 "odrešujočih čiščenj"? Jaz ga nisem.
Ne razumem. Niti ne obsojam, da ne bo pomote. Že parkrat sem bila na štiri oči deležna takih zgodb... Toliko trpljenja in obžalovanja, še čez desetletja. In nikoli zaceljenih ran.
Ne razumem. In me boli. Boli ves gnus, ki so ga deležni tisti, ki se javno postavijo na stran bitjeca, ki nemo kriči. In Bog ne daj, da se jih da povezat' še z RKC...
Ne razumem. In me je strah.
Strah družbe, ki poveličuje smrt.
Da ne rečem uboj.
Ker drvi v propad...
Naročite se na:
Objave (Atom)
Na pol poti do zlate ...
Včasih si mi zdi, da se moči uma niti približno ne zavedamo. Nisi to kar ješ, ampak to, kar misliš si. Moč misli je skorajda brezmejna. Včas...
-
Večkrat me je že spreletela misel, da pravzaprav vedno čakam. Nekoga. Nekaj... In vedno bolj se mi zdi, da bo tako da poslednjega diha. O t...
-
Pride obdobje v življenju, ko so urniki septembrskih popoldnevov teh, ki nam je podarjeno, da nas nekdo kliče mama ali ata, polni roditeljs...
-
Naj-želja, naj-sanje, naj-pesem, naj-okus, naj... Nešteto "naj-ev" imam-o. Največjih, najboljših, najlepših... in lepo je misliti ...