Občutiš ga čez čas, čez leta, ko se obledel zapis spet znajde med prsti ... In prav to tudi danes počnem ... In skoraj grozno se zdi, ko se zaveš, da je nekaj, tvojega, iz prejšnjega stoletja ... ;)
Želodec, kot bi v njem valovilo žitno polje. Globoki izdihi.
Zaprte veke.
In kurja polt.
Vsakdo si pod temi pojmi predstavlja kaj svojega, meni pridejo na misel, ko pomislim na to, kako je, ko pogrešam bližino. Samo bližino, bližino brez dotika, lahko tudi bližino v tišini, samo to in nič več ...
Pravzaprav so te besede premalo, a boljših ne najdem, da bi orisale počutje, ko vsako vlakno v meni nemo kriči, da pogreša. Vem le to, da mi zadrgeta brada, ko pomislim, da bi nekomu pomenila toliko, da bi občutil kaj sličnega ...
Biti nekdo za nekoga,
biti nekdo, ki je v mislih nekoga, ko le-ta odpre oči,
biti nekdo, ki je nekomu varen pristan ...
Biti rama, da se nekdo nanjo opre,
biti uho za bolečine, poraze in radosti,
biti nekdo, ki v očeh nekoga prižge žar,
biti nekdo, ki zgolj z enim "halo" zaviha kotičke ustnic,
biti nekdo, ki je uresničen po drugem ...
Globoko hrepenenje, tihe sanje, včasih solze...
Vse to zato, ker "šparamo" besede,
ker lastni ego bojazljivo sprašuje, da kaj si bo pa kdo mislil,
ker ko sem iskren, sem ranljiv...
Biti nekdo ... Zakaj? Zato, ker je VeliČastno tako zelo, da vse drugo izgublja pomen ...
OdgovoriIzbrišiHvala. Ja, vse ostalo je brez vrednosti, če nismo "uresničeni" še v/po nekom...
IzbrišiIz glave v srce se lahko premaknemo samo skozi občutja telesa, in to preprosto pomeni: dovoliti si "BITI JAZ", kar je ključnega pomena za doživljanje celostnosti in celovitosti - notranje izpolnjenosti. To je svetost vsakdana, ki nas dela bolj žive - ko težko izrekljivo v nas prebuja to, kar ljubimo, po čemer najbolj hrepenimo ......
OdgovoriIzbrišiHvala. Tole bi pa z lahkoto všečkala..
IzbrišiVse dobro :)