Ne razumem. V meni pa žalost in kanček strahu...

Ne spremljam poročil, sploh zato, ker se mi zdi da je danes "umetnost" videti v vsem kaj dobrega poteptana do druge skrajnosti, ko je treba, pa čeprav v "zlatu", najti vsaj sled nečesa kar smrdi po slabem ... In z negativizmom si načrtno ne mislim polniti glave ...
A tokrat so me naključno ujeti koščki premamili ...

Kaj je spornega v filmčku Čudež življenja, ki se je že pred časom veselo delil na družbenih omrežjih, kaj tako motečega, da je nekdo (sploh ni pomembno katera "brihta" je to bil), sploh prišel celo na idejo o protiustavnosti?
Ne, nisem gledala Tarče. Je ne rabim. Imam svoje mnenje. In argumente.
Ok, zaradi mene me lahko poetiketirate s pro-life. Še ponosna sem.

A nečesa ne razumem.
Abortus da je pravica in malo bitjece skupek celic, ki ga lastnica trebuha sme postrgati, da ne uporabim še bolj realnih izrazov?
Ja, ne razumem... In če se tej isti mami, čez čas, kdaj kasneje, ko se ji bo zdel trenutek pravi, zgodi, da se pa takrat zaželjeno dete, v podobni starosti, poslovi? Bo še vedno le skupek celic ali nekdo za katerim bo žalovala?

Nečesa ne morem razumet'...
Če splav ni nič napačnega, zakaj Čudež življenja moti?
A vznemirja vest?
Če splav ni napačna odločitev, zakaj?
Potem bi brez zadržkov lahko gledali tudi nazoren opis "profija" (http://www.dnevno.hr/vjera/pro-life/izvrsio-je-1200-abortusa-i-kaze-lazu-vas-nije-rijec-o-fetusu-to-je-beba-900184),
ki je opravil 1200 "odrešujočih čiščenj"? Jaz ga nisem.

Ne razumem. Niti ne obsojam, da ne bo pomote. Že parkrat sem bila na štiri oči deležna takih zgodb... Toliko trpljenja in obžalovanja, še čez desetletja. In nikoli zaceljenih ran.
Ne razumem. In me boli. Boli ves gnus, ki so ga deležni tisti, ki se javno postavijo na stran bitjeca, ki nemo kriči. In Bog ne daj, da se jih da povezat' še z RKC...
Ne razumem. In me je strah.
Strah družbe, ki poveličuje smrt.
Da ne rečem uboj.
Ker drvi v propad...