petek, 28. oktober 2016

Nikoli do konca odkrit svet...


Razmišljam o "mejah", ki omejujejo moj svet;
o "točkah", kjer se "jaz" preliva v "ti", v "midva" in v "mi";
o nevidnih, a od jekla močnejših "vratih", ki spuščajo drugega "blizu", še bliže...
Pa nekako, kot da ne pridem nikamor.

V misli se mi vriva do zdaj večkrat prezrt zorni kot tistega občutka, ko tako odleže ko zgolj poveš, ko nekomu zaupaš in si v svojih, četudi trapastih mislih in strahovih slišan. In sprejet.

Eden izmed trenutkov, ko se v sebi počutim najbolj uresničeno, je zame namreč takrat, ko okušam, da me nekdo, v ranljivosti in ranjenosti, spusti blizu ... Pa čeprav to pomeni, da zgolj molčim, molim ali jokam v objemu ...
 A hkrati sem, ob jasni empatiji, kdaj težko razumela, da nekdo ne želi deliti "bremena", ali pa kot da čaka, da "izvlečem" iz njega ... In sem si večkrat sama pri sebi rekla, da to pa ne bom...
Pa vidim, okušam na lastni koži, da ni lahko, da si človek včasih naravnost želi, da bi drugi vprašal, ker kot da ni dovolj, da čutiš v zraku pripravljenost, da si slišan ...
Razmišljam o vsem, kar daje trenutkom elan, dnevom okus in življenju smisel ...
In vedno znova, v vseh okoliščinah, pridem do tam, da se človek, da se jaz in ti uresničujeva le po in ob drugem;
da smo drug drugemu namenjeni, poslani v radost, oporo in navdih;
da smo si preprosto dar.
A šele ko si stopamo naproti...

Ni komentarjev:

Objavite komentar

Hvala za dodano misel :)

Utrinek v jutru

Ko se bliža november, ko so celo v cerkvi že na voljo pratike, se zavem, da bo tudi to leto kmalu le še spomin. In še pogosteje se pojavlja ...