Večkrat se počutim podobno kot, ko se kateri od otrok uči igrati badminton ...
Kar naprej serviram žogice, a ne le enemu soigralcu ... Čedalje pogosteje se zdi, da ta "servis" čakajo, pričakujejo, kot nekaj kar jim "pripada"... A naenkrat si začnem želeti, da bi kdo drug serviral žogico meni, da bi lahko "le" odbila ...
Želim si biti "baterija" in ne "polnilec" ali "adapter"...
ko se mi zazdi, da nihče ne opazi,
da moj korak postaja utrujen,
utrujen od premnogih pričakovanj, neuresničenih hrepenenj, preslišanih besed, prezrtih pogledov ...,
da se za mojim nasmehom skriva brada, ki se zatrese,
da se za žarom v očeh skriva z mežikanjem razmazana solza ...
Minilo bo, vem. Včasih niti ni potreben cel dan, da se radost vrne...
Na misel mi prihaja podoba mogočnega drevesa, ki se na lepem zruši... Začudeni pogledi nazadnje spoznajo, da je sredina debla votla, a s to razliko, da se ta moja sredica čudežno hitro obnavlja, če ne danes, pa jutri.. :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za dodano misel :)