Včasih mi je tako težko (do)povedati kako se v sebi počutim ...Pa se kar naenkrat najde primerjava ...
Večkrat se počutim podobno kot, ko se kateri od otrok uči igrati badminton ...
Kar naprej serviram žogice, a ne le enemu soigralcu ... Čedalje pogosteje se zdi, da ta "servis" čakajo, pričakujejo, kot nekaj kar jim "pripada"... A naenkrat si začnem želeti, da bi kdo drug serviral žogico meni, da bi lahko "le" odbila ...
Želim si biti "baterija" in ne "polnilec" ali "adapter"...
Lepo je, ko zaznaš hvaležnost, ko koga "dvigneš", a otožna postanem,
ko se mi zazdi, da nihče ne opazi,
da moj korak postaja utrujen,
utrujen od premnogih pričakovanj, neuresničenih hrepenenj, preslišanih besed, prezrtih pogledov ...,
da se za mojim nasmehom skriva brada, ki se zatrese,
da se za žarom v očeh skriva z mežikanjem razmazana solza ...
Minilo bo, vem. Včasih niti ni potreben cel dan, da se radost vrne...
Na misel mi prihaja podoba mogočnega drevesa, ki se na lepem zruši... Začudeni pogledi nazadnje spoznajo, da je sredina debla votla, a s to razliko, da se ta moja sredica čudežno hitro obnavlja, če ne danes, pa jutri.. :)
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Zakonske slike
V teh dneh se mi v glavi pojavljata dve podobi, ki sta se me v minulih dneh dotaknili. Prva sta mož in žena, ki sta se našla v letih, ko več...

-
Včasih si mi zdi, da se moči uma niti približno ne zavedamo. Nisi to kar ješ, ampak to, kar misliš si. Moč misli je skorajda brezmejna. Včas...
-
Pride obdobje v življenju, ko so urniki septembrskih popoldnevov teh, ki nam je podarjeno, da nas nekdo kliče mama ali ata, polni roditeljs...
-
Ko se bliža november, ko so celo v cerkvi že na voljo pratike, se zavem, da bo tudi to leto kmalu le še spomin. In še pogosteje se pojavlja ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za dodano misel :)