Brez pametnega naslova ;)

Pogled mi uhaja skozi okno... in narava mi v misli ponuja nove in nove iztočnice, ter prebuja, vedno znova, nikoli do kraja "prežvečena" vprašanja ...
Še predvčerajšnjim sem s polnimi pljuči vdihovala pomlad, ki je s svojo eksplozijo življenja še pospeševala že tako prenasičene plane v glavah, ter s svojimi obrazi naravnost priganjala, da bi se dotikala prsti, sejala in zadovoljno opazovala prebujanje in rast ... In se hvaležno čudila ...
Nato pa se v trenutku vse obrne in visoko leteči načrti se umaknejo, ko spoznaš, da "spremeniti" ni v tvoji moči, ampak lahko le skušaš rešiti. Kar se da.
Zima in "gospoda" da nič ne "prišenkata", pravijo "sive" glave, ki, v preživetih desetletjih navajenih vseh obrazov narave, ne pomislijo najprej na zarote "velikih" ...

Letni časi in muhasto vreme, ko sile narave, v parih trenutkih, "zradirajo" trud dela rok nekega obdobja, včasih celo življenjskega projekta, podobno kot bi val odnesel peščeni grad;
obdobja, ko se vse šibi od plodov in leta suhih krav ...
Milijon prispodob trenutkov, obdobij, ko se vsak od nas čuti kot svetopisemski Job ...
Pridejo časi, ko se vihravo in trmasto zaganjamo, skušamo kljubovati, se kdaj skrušeno zgrudimo v solzah in se otepamo r(R)esnice z nešteto zakaji ...
Nazadnje pa najdemo mir, ko se, čeprav izmučeni, prepustimo ...
Čeprav "najti mir" pomeni, na trenutke, dihati zgolj na škrge in s(S)vetlobo upanja opazovati le skozi kot "šivankino uho" ... in kdaj, praznih rok, nemo zreti kako se sanje rušijo kot hišica iz kart.
Kdo ve, mogoče delajo prostor drugim, boljšim ... ali pa so delo "dleta" Življenja, da me prekalijo ...
Ne vem. In ni nujno, da mi bo kdaj vse jasno.
Pa se zato ne počutim (in prosim, da mi ta bilka vere ne bo usahnila, če/ko pride trpljenje "velikega petka") kot lutka v rokah Neskončnega režiserja, ampak kot otrok, ki ga, čeprav "zabluzi", čaka naročje in objem. Brez obsojanja, brez očitkov, čeprav vso zapackano in nebogljeno zjamrano ... Da mi nasuje v življenje blagoslov, pa čeprav ga, v tistem trenutku, doživljam bolj kot kazen ...
In prosim, da bi zmogla ponavljati z Jobom ne le, da Bog daje, ampak še bolj, če bi se, s človeškimi očmi, zdelo, da "krivično" jemlje, da prezgodaj "žanje" ...
Zato je molitev, ki jo nekako lepimo AA-jevcem, na mestu tudi pri vseh, ki težko izpuščamo vajeti iz rok, pa čeprav imamo v letih, ko so "kašče" polne, še bolj polna usta "pametnih" besed ...
“O Bog, daj mi moč, da sprejmem tisto, česar ne morem spremeniti,
 daj mi pogum, da spremenim tisto, kar lahko spremenim 
in daj mi modrost, da razlikujem to dvoje!« 

Tudi to pride ... in mine ... ;)

Naj-želja, naj-sanje, naj-pesem, naj-okus, naj... Nešteto "naj-ev" imam-o. Največjih, najboljših, najlepših... in lepo je misliti nanje, jih okušati, se jim prepuščati, jih živeti ... Ker kot da dajejo krila, kot da nemo šepetajo, da se bo vse izšlo, da bo tako kot mora biti, tako kot je prav ...

A vsi vemo, da občasno pokažejo še drugo plat, da v sebi kot da skrivajo nasprotni pol, ki "sfiži krila" s strahovi pred prizadetostjo, ranjenostjo, zavrnitvijo, posmehom, poteptanimi sanjami, slovesom...,s tako prepričljivostjo, da človeku res jemljejo pogum. Kot da ima na nosu, naenkrat, ene take "špegle", ki vse zamažejo s črno, pa si jih sam ne more sneti ...
Ta neviden svet "naj-ev", prepleten s sanjami, načrti in strahovi, večino časa v življenju res dela konkurenco "redbullu", občasno pa postane kot mučilnica, natezalnica, giljotina, kjer "nemočna" misel obvladuje in izčrpava slehernega, pa čeprav še takega orjaka ...
In v takih dneh, na katere ni nihče popolnoma imun, nekateri pa kot da s(m)o jim še posebej podvrženi, se zdi, kot bi se podobe prebujajočega stvarstva zgolj mrtvo odbijale od očesnih živcev,
kot da toplota pomladnih žarkov le še požene sok po žilah nevidnega "srobota", ki kot oklep stiska, hladi in obvladuje tisto, včasih tako neustrašno srce ...
In tu že zgolj misel na "carpe diem" zbudi odpor;
tu je vse, kar običajno človeka dviga, peklenski napor;
tu je cilj le "obdržati glavo nad vodo", čeprav te "zaliva" tudi od zgoraj ...

Naenkrat ostane le ena "naj-želja" ...
Da to mine.
Da bo kot včeraj, da bo vse po starem;
ko bo dan dovolj dnevu,
ko bo zaupanje Vanj, ki drži vse nitke, oklestilo strahove in odprlo vrata Življenju;
ko bodo, v s kristali izmitih očeh, spet poplesovale iskrice veselja, ki jim "tema" ne more do živega;
ko bo izza sramežljivega nasmeha, uhajal zven na katerega posluh nima vpliva, a je nalezljiv in doseže srce drugega- smeh ... :)
Takrat zlo, v vseh niansah, izgubi moč,
takrat človek dobi pogum, da pove,
takrat "se iz tresoče gore rodi miš"...
Takrat, ko stegnem roko do n(N)ekoga, se, v vsakdanu, zgodi vstajenjsko jutro ...

....kakor sem jaz vas ljubil....

Ljudem nam je "stil izbire" na prepolnih supermarketniških policah ušel iz trgovskih centrov, ter se pretihotapil, iz generacije v generacijo bolj, tudi v pore odnosov med nami. Nekako verjamemo, da imamo, vsak zase, v svobodi, pravico izbire ... Čeprav zaradi tega kdo, itak da totalno po krivici, lahko plačuje s solzami prepojen "davek" ...
A svoboda ne izključuje odgovornosti, ampak, ob treznem razmisleku, ob čaši "čistega vina", sprejme odločitve, ki imajo, pod črto, čeprav mogoče kdaj za ceno pokopanih sanj, višjo dodano vrednost, katere obresti se odražajo, četudi ni šlo brez solz in trpljenja, z mirom v duši in srečo v prsih ...

"... da se ljubite med seboj..."
Sliši se lepo, romantično, misel bi kar odtavala v svet brez če-jev in prednostno se v glavi pojavijo podobe in spomini trenutkov, ko se je človek sam čutil tako neskončno sprejetega in ljubljenega ... Ko se zdi, da ob nekom preprosto čuti kaj pomeni okušati polnost trenutka, ko niti dati, niti držati dane obljube ni drugo kot čista in sladka radost...
...a Jezus doda: "Kakor sem jaz vas ljubil"...
Uffff! Trd pristanek.
Kot bi se, ob jadranju misli po spominih, ki imajo predokus nebes, kot si jih predstavljamo ljudje, "zaštrikale komande" ... Ker v omamljenosti od opoja ljubezni, ali bolje, njenega rojevanja iz metuljčkov zaljubljenosti, pač ni v planu nič, kar zbode, zaboli in rani ...
Pa pride. Prej ali kasneje, a zagotovo.
In v tistih trenutkih bi kdaj "vrgel puško v koruzo" in kot kujav otrok povedal zgolj, da se ne greš več ... ...in izginil ...
"Kakor sem vas jaz ljubil" vključuje vse, kar smo si ljudje zmožni izmisliti in zadati drug drugemu v najtemnejših trenutkih  ...
Izdajo, prezir, zmerljivke, znoj, solze, križev pot, prebodeno srce ...in smrt.
"Kakor sem jaz vas ljubil" vključuje več, kot ljudje iz lastne moči zmoremo..., ker vse prenese, ker služi, ker pozablja in odpušča, ker umira sebi, da bo dobro drugemu, ker ljubi ...
Za vedno.
In tu prevečkrat pogrnem/o ...
Ker dodajamo nekaj, do česar, vsaj prepričani smo, da imamo pravico ... A s tem, ko na človeško šibkost in slabost, odgovarjamo z maščevanjem morimo, ubijamo njo samo, ljubezen ...
...In pozabljamo, da se še prehitro znajdemo v drugi vlogi, ko nekomu zaradi nas, mene, joče srce ...
Ker, človeško gledano, ni problem živeti ljubezen, dokler nam ljubezen vračajo, dokler življenje ne dopusti trenutkov, ko postane "zapoved"...
A ni razloga za paniko.
Ker četudi bi jaz ali ti "pobrala šila in kopita", On ostaja;
četudi, iz otožnosti, ko ne zaznavam niti trohice hvaležnosti, "pripiram" pip'co dobrote, On ostaja;
četudi se izneverim, On ostaja. In čaka. Ker je zvest in obsedeno zaljubljen v vsakega ustvarjenčka po njegovi sličnosti.
Ej, pa blagor nam...! :)

p.s.; Aja, k današnji mineštri misli sta svoje dodala evangelij, pridiga in pred dnevi prebrana misel, da se v naših življenjih nič ne premakne, ker je naš največji strah strah pred svobodo ... Vsak si misli svoje. ;)

C.S.Lewis: Štiri ljubezni

V knjigiŠtiri ljubezni, s podnaslovom Eseji o naklonjenosti, prijateljstvu, erosu in agape, se avtor C.S.Lewis, poznan po Zgodbah iz Narnije in Pismih in zdravici izkušenega hudiča, na njemu lasten, iskriv način, loti opredeljevanja omenjenih štirih oblik ljubezni.

A poglavja, naslovljena z imenom ene izmed štirih, ne ostanejo zgolj pri opisu izbranega ''obraza'' ljubezni, saj med njimi najdejo mesta še druge:od ljubezni do narave, živali, do domoljubja, zavezništva, ter ljubosumja, na katerega ni imuna nobena izmed ljubezni. Nazorno nakaže včasih zabrisane meje med njimi, ter njihovo prehajanje iz ene v drugo. Naklonjenost, kot najbolj skromno, a hkrati najbolj razširjeno in tolerantno obliko naravne ljubezni, npr. označi kot ''podlago'' za vzklitje drugih ljubezni, hkrati pa jasno pove, da more tudi prijateljstvo preraščati v naklonjenost, ali eros, ki ga definira za najbolj smrtnega med ljubeznimi, v prijateljstvo ...

Zanimivo je, da prijateljstvu, čeprav za človekov obstoj najmanj nujni obliki ljubezni, saj, biološko gledano, vrsti ni eksistencialno potrebno(Brez erosa ne bi bil nihče spočet, brez naklonjenosti ne vzgojen in vzrejen, lahko pa živimo, se razmnožujemo brez prijateljstva.), nameni najobširnejše poglavje in njegovo ''zapostavljenost'' utemelji tudi s tem, da ljudje, ki si prijateljstva ne morejo zamišljati kot samostojne ljubezni, priznavajo dejstvo, da nikoli niso imeli pravega prijatelja, ampak poznajo zgolj tovarištvo...

Rdeča nit knjige je, da naravne ljubezni niso samozadostne, da je v vseh hlepenje po Božjem agape. In v ljubezni do moža, žene, prijatelja ..., je edina res večna prvina, ki preobraža, navzočnost Njega, ki je Ljubezen...

Skratka, Lewisove knjige se ne končajo s poslednjo piko, ampak se takrat šele zares začnejo, saj v bralcu odzvanjajo in ga sprašujejo:''Kaj pa jaz?''.

Zato knjiga Štiri ljubezni nedvomno spada med knjige, ki bralca vedno znova presenetijo z mislimi, ki se, tudi ob vnovičnem branju, zdijo kot bi bile prebrane prvič ali namenjene njemu nalašč.

Toplo priporočam v branje!

*objavljeno v reviji Božje okolje (2/2016)

Ko ostajajo sledi, ki človeka zaznamujejo ...

Nemalokrat se mi zgodi, da me srečanje s kom močno zaznamuje ... Najlepše je, ko se drug ob drugem čutimo varne, ko iskrenost izpodrine strah, ko "kaj-i" strahov in vprašajev ne visijo v zraku, ampak se razblinjajo v izrečenem, ko smemo in si upamo biti drug ob drugem resnični, čeprav še kako nepopolni ...
A vedno, še manj v vseh odnosih, to ne gre. In zgodba se tako ne sestavlja le iz slišanega, izrečenega, podeljenega, ampak še kako tudi iz vsega, kar "kričijo" kretnje, kar "govorijo" oči, kar izdaja telo ... Pa čeprav skušajo besede to ovreči. Zgodba se zato večkrat sestavlja podobno kot puzli ...
Ja, včasih mi gre na smeh in mi je pri srcu toplo. Sploh ko oči žarijo. :)
A ko nekoga, čeprav odločnega, mogoče celo ostrega v besedah, začutim kot prestrašeno in ranjeno bitje, mi je težko. Res težko. Ker slutim, da tudi sam ne ve, čeprav, na zunaj, kot da trdno prepričan, če je na razpotju izbral pravo smer. Hkrati pa vem, da nimam pravice, da bi dejanja presojala, še manj sodila. Ker se v podobni kaši znajdeš še prehitro, prej kot bi si mislil ...

In se spet znajdem v razmišljanju,  ki sem ga že tolikokrat pretuhtala... Je drugemu v plus,  mu je laže, ko slutim, okušam, ker kdaj kot da skoraj nosim del bremena? Nimam odgovora, a vedno pridem do tam, ko si rečem, da ne more biti zaman, da se misel ne more izgubiti, da se sočutje ne more razbliniti v nič ...
Vse je stvar odločitve. In prošnja za modrost je še kako na mestu. Močnejšega orodja, kot izročati v Božje dlani, ne poznam. In to, da kak dan kot da prevegetiram, ker se me tako močno dotaknila zgodba koga, ki ga življenje preiskuša z bojem na poljih srca in razuma, spada poleg.
Če ima smisel?
Ne vem. Niti ni pomembno.
Ker ni druge kot da se v lastni (pre)občutljivosti sprejmem. Ker je, če je bil vame položen tak značaj, že tako prav, že za nekaj dobro, ker že mora tako biti.

Obrazi preobrazb ...

Zadnje čase, vsaj zdi se mi, pogosto naletim na izraz "preobrazba", ki v meni, nehote, obudi spomin (tudi) na Kafkovega  "hrošča" ...
V teh, t.i.preobrazbah stavijo, na eni strani zgolj in le na "fasado", v drugih pa, s predpogojem vztrajnosti, trme(?) obljubljajo "sanjski geštel"... In tako se ulice, splet, sploh pa glave po Božji sličnosti unikatno ustvarjenih bitij, po večini ženskega spola, polnijo z "barbikastimi" ideali, ter verjetno zakrivijo prenekatero nepotrebno stisko v teh, ki ne ustrezaj(m)o normam, sploh po centimetrih ...

Zunaj, v naravi, se v teh dneh dogaja  drugačen "bum", pravzaprav eksplozija prebujanja.Tu se lepotni ideal skriva v ozeleneti, pognati, zacveteti..., skratka čar je v prepustiti se letnemu času ...
Velja za cikel letnega časa narave in še kako tudi za "letne čase " življenja ...
Je res izklesano telo tisto, kar nam pomaga premikati gore?
So sanjske trepalnice dovolj, da se, v čudenju, zmoremo s hvaležnostjo ozreti okrog sebe?
So dovolj, da zaznamo iskrico, solzo v očeh nekoga, ki si želi biti zaznan v lastnem čutenju?

Votlo deblo mogočne lipe

Ali pa se, ravno zato, ker se oziramo čedalje bolj zgolj v svoj popek, povečuje možnost, da se "sredica", ki sicer kljubuje obrazom časa, izvotli...ter tako slej ko prej postanemo kot lipa, ki je privabljala pogled, a se je njena "sled" v svetu končala z njeno zadnjo zeleno pomladjo, ker je deblo odmevalo od votlosti praznine?

Prava preobrazba je več od fasade, več od kalupa ...
Je kot bi cepil "divjaka" ...
S to razliko, da je drevesce včasih dovolj "zarezati" zgolj enkrat, človeka pa življenje kleše, rani, oblikuje nenehno-če se ne prostovoljno osami ...
Preobrazba, ki si pri človeku zasluži to ime, je nenehen proces, ki človeka oblikuje, ter sledi ni moč odstraniti tako preprosto kot "gelish". Prej bi jih bilo moč primerjati s tetovažo ...
Preobrazba je več kot zamenjati velikostno številko ...
Je spreminjanje "dimenzije" srca,
je pojačati občutljivost "senzorjev" za drugega, ki stopa v odnos,
je "delete", a redko "escape", ko je treba odpustiti in dati novi priložnost ...
Preobrazba je postajati bolj človek ...
In tu emšo ni več sovražnik, ampak zaveznik ...
Ker živeti dolgo, dlje, ne pomeni zgolj okušati "ugašanje" mladosti, ampak pomeni več in več novih priložnosti za plemenititi, ter se hvaležno ozirati nazaj.
In kljubovati času na način, ki svet spreminja na bolje.
Ker v njem pušca edino sled, ki ostane ...
In ima nešteto obrazov ...
Ljudje ji pravimo l(L)jubezen.

Ko se v lastnem trenutku, doživljanju... težko sprejmem...

Ne vem,  a predvidevam, da v drugih glavah ne more bit' bistveno drugače ... A poznam, vsaj menda, le svojo. ;)
Zgodi se, da v relacijah, odnosih nastane komunikacijski šum, če ne že mrk, ko se, čeprav  si skušamo razložit', dopovedat ', razumemo bolj tako kot v Babilonu, ko vsak "goni" svojo ... Itak, da milijon procentno prepričan v svoj prav. ;)
 Za povrh pa hkrati, kot da še ni dovolj, še sebe zaznaš kot nekoga, ki ga ne poznaš, kot tujca; in kot da se"potuhne" še On, ki ponavadi nekako sugestira, da se tehtnica odločitve laže nagne v pravilno izbrano stran.
Taki trenutki, tak dan... znajo biti puščoba, ko gre človek, medtem, ko se počuti, kot da prebija skozi neskončno "trjovje", samemu sebi na živce in na jetra ...
In človeku ne diši ne družba, niti kaj od tega, kar ponavadi osreči brbončice jezika, še najljubše melodije ne zvenijo kot ponavadi ...
Take ure so presneto dolge. Pa še skrbi in scenariji se v glavi množijo hitreje od vinskih mušic, ter se grmadijo v oblak, ki ne prepušča žarkov upanja, veselja, niti zaupanja v drugega ...
Taki dnevi so napor, so kot gosta tema, ko le tipaš..in se vrtiš v krogu ...
In želiš si spanca, ker se želiš zbudit' v drugačen dan. Ne tak črnobel, ampak ovit v barve ...

A hkrati ponos še vztraja. In bi se kar kujal. Upravičeno ... Ker si preslišan, prezrt, celo neljubljen? Vsaj počutiš se tako ...
Malodušje traja, čeprav ga skušaš izgnat'. Tudi tako, da si daš duška pri zamahih z motiko ali sekiro... In te prizemlji, ko se na vrhu dlani pozna sled ostrega roba.
Je ta centimetrska zarezica dovolj, da bo ovoj popustil? Da Sonce posije vate in po tebi doseže še koga ? Da pogreje?

Ja, bom. Spet. Naredila korak.
Naproti. Saj me nič ne stane.
Da bo tudi v meni, danes, pomlad.
Ker ni vredno.
No, vsaj ko se bom, če mi bo dano, čez desetletje ozirala nazaj, ne bo štelo nič.
Ostajajo le trenutki, ko smo skupaj, fizično ali v duhu.
Štejejo le spomini, ko drug drugemu grejemo srce in s pogledom pobožamo dušo, ko si delimo smeh in solze, ostane le kar je vzklilo iz pristnosti in iskrenosti...

In brez koraka, včasih vstran, drugič naproti... ne gre...
V "lasti" imam "krmiljenje" ukazov dveh nog, para rok, in enega vira besed...
Zanje bom dajala odgovor ...
Za vse, kar sem, pa bi bilo bolje, da ne bi.., in za vse kar nisem, pa bi bilo treba ...