Današnja mladina

 Ko ste prebrali naslov ... Čisto iskreno, na kaj ste najprej pomislili? Kakšen "okus" sta ti dve besedi  prebudili v Vas? Nočem posploševati, a nekaj mi pravi, da po večini ne ravno superlativov... Iz leta v leto namreč poslušam/o kakšna da je današnja mladina, ter da včasih ni bilo tako...
In ravno o tem kakšna da je današnja mladina, ter da včasih ni bilo tako, bi Vam rada nekaj rekla. Nocoj. Zdaj, ko so vtisi še tako zelo živi ...

foto:Fb

"Pol" naših otrok (beri:dva) je doma, dve prideta kasneje. Na večer. Podobno kot že cela dva tedna. Prideta veseli, z žarom v očeh, a tudi utrujeni ... Letos sta namreč del animatorske ekipe.
  Danes s(m)o končali z oratorijem(klik: In kaj je oratorij?  ).

Oratorijsko okrašen atrij

V tem tednu se je v župnjiskem atriju vsak dan zbralo okrog sto otrok. Pričakalo jih je sedemnajst animatorjev, ki so se, pod vodstvom župnika Klemna, na ta teden intenzivno pripravljali. Hkrati pa je oratorij tudi lep zgled sodelovanja z domačimi podjetji, ki za blizu 120 želodčkov "častijo" kosilo.

Že res, da oratorijska zgodba v slovenskem prostoru ni več novost, saj je od prvega oratorija že blizu trideset let, le pri nas včasih ni bilo tako... 
 In verjetno tudi zaradi tega še bolj cenim možnost in priložnost, ki jo oratorij daje našim otrokom, ko se, nekateri že pred vstopom v prvi razred, pa preko šolskih let, oblikujejo ob glavnih oratorijskih likih, ki so vzeti iz leposlovja, Sv.pisma ali življenjepisov svetnikov (letos Marija, prej pa od Momo iz Pazi čas, do Jona in junakov iz Zgodb iz Narnije..), ter dorastejo do točke, ko na oratoriju ne zgolj preživijo teden, ampak sprejemajo odgovornost, ter svoj čas, talente... dajo na razpolago za druge, mlajše ...

priložnostni oratorijski band

Ja, današnja mladina ... Nemogoče jih je zmetati vse v en koš ...
In nocoj sem nanje res ponosna.
Biti vsak dan sedem ur popolnoma na razpolago, četud' se ti v tistem trenutku mogoče res ne da, je znamenje, da odraščajo v čuteče ljudi, ki so sposobni, za dobro drugega, pozabiti nase ... In zato, prihodnost ni siva, še manj črna. V vsakem človeku je dobro, le pravi človek mora potrkati na njihova srca ... in tako se pišejo najlepše, tiste "srčne" zgodbe, ko se čuti, da letošnji oratorijski naslov Dotik nebes še kako velja za vsakega izmed njih, saj so velik dar ne le za najbližje, ampak tudi za prijatelje in družbo kot celoto... V njih je volja in moč, da z malimi koraki spreminjajo svet ...
Zato, sem vesela, hvaležna,ganjena in ponosna. Ne le na naši dve, ampak na ves team!

Bogato fotogalerijo pa lahko pogledate na fb strani ;)

Ena sama je moja, je naša domovina...

Spomnim se tistega junija pred šestindvajsetimi leti, še posebej tiste zadnje junijske nedelje... Med deveto mašo je, vsa prestrašena, pritekla v cerkev mama treh sinov in jih odvlekla izpred oltarja ... V trenutku panika...ker da bodo že čez nekaj minut tu... Letala JLA namreč.
Brez vnaprejšnjega dogovora smo se sosedje nagnetli v iz vasi oddaljeni gorci... Naravnost začutim še lahko tisto negotovost in strah. V vseh je bil... Stara mama so nas otroke spodbujali k molitvi, moški so na malem tranzistorju lovili frekvenco, ki bi prinesla kakšne vesti...
Ja, navkljub skoraj polnim trinajstim letom, je najbolj živ spomin ravno na ta trenutek, ko se mi je prvič v življenju zdela vojna tako zelo blizu...
Pa na Kacina, priznanje Vatikana...

Pa danes? Po četrt stoletja?
Vem, da je mir krhek, zato sem hvaležna zanj ...
Žal mi je le, da po "drugi Švici" še sanje ne dišijo več ... A ostajam ponosna, da sem rojena v deželici pod Triglavom in sanjam o dnevu, ko bo naša, moja Slovenija v svetu res pomenila to, kar pomeni meni ...
Košček raja kjer živijo pridni, pošteni in veseli ljudje ...
Čeprav z eno napako ... Volivci  vedno znova na oblast spravimo ljudi, ki bi jim v prvi zimi še krava poginila... Kajti dober gospodar misli naprej in se dolga boji, še bolj da bi "puf" pustil onim, ki pridejo za njim ...
A ni za obupovat'... Če je Bog tod zvrnil neskončen koš naravnih lepot, bo enkrat še pravo pamet ... Enkrat.
Do takrat pa naj na našo ljubo domovino in vse nas obilno rosi Njegov blagoslov ...

Se spomnite? :)
Še iz časov pred letom '91...
 :)

Rachel Joyce:NENAVADNO ROMANJE HAROLDA FRYA

Knjige me "najdejo" na zelo različne načine, a zadnje čase pogosto tudi tako, da me nagovori kateri izmed blogov, ki jih spremljam. Tudi tokrat je bilo tako:

Redkokatera knjiga me spravi do solz, toda ta me je. Knjiga napreduje prav tako kot zgodba v njej. V začetku je preprosta, kot pogled na ljudi, ki živijo ob nas; ko gledamo fasade, si mislimo, da poznamo resnico in ljudem zavidamo njihovo preprosto in ubrano življenje. Ko pa enkrat vanj vstopimo, se začne pred nami odvijati drama ran in bolečin, ki kliče po odrešitvi. Tako kot naša lastna, da. Morda sem zato jokal.

Morda pa tudi zato, ker to ni še ena od neštetih zgodb za kratek čas. Čeprav se lahko bere, nikakor ni plehka, še manj površna. Ukvarja se s človekovo potjo in vsem, kar človek na njej srečuje in pušča ob strani. Čeprav Harold na pot odide skoraj brez vsega, spotoma spoznavamo, kako veliko življenjske prtljage nosi s seboj. In ko se na poti srečuje z ljudmi, se hkrati srečuje z vsemi, predvsem temnimi srečanji svojega življenja. Toda čeprav zveni tako, ta knjiga ni grenka, nikakor, osvobajajoča je. Skupaj s Haroldom hodimo tudi sami in skupaj z njim počasi izmed zmede življenja prebiramo bistvo. In ne, ta knjiga tudi ni enostavna, pred nas ne polaga enostavnih receptov in rešitev, ker jih v življenju pravzaprav res ni. Zato mi je tako všeč. (prebrano na blogu Besede za srce)

Glavni junak romana je pol leta upokojeni Harold. Z odtujeno ženo, ki ji gre zelo očitno na živce vse, karkoli naredi on, živi v majhni angleški vasici. V glavnem, čista rutina, dan enak dnevu…dokler nekega jutra Harold ne dobi pisma iz cca 1000km oddaljenega hospica. Pismo mu je poslala bivša sodelavka iz pivovarne, kjer je dočakal penzijo. In s to žensko, Quennie  Hennessy, ni imel nobenega stika zadnjih dvajset let. Zdaj pa ona piše, da umira za rakom in bi se želela posloviti… On ji pač čisto kratko odpiše, se ji zahvali za pismo, dopiše, da mu je žal in ji zaželi vse dobro. Samo še odnese pismo do nabiralnika na koncu ulice in stvar je zaključena. Vsaj tak namen je imel, ko je šel od doma. A med hojo se odloči, da pisma ne bo odvrgel v najbližji nabiralnik, gre naprej, tudi kar mimo pošte…in se, ko se mu začne oglašati želodec zaplete v pogovor z mladenko na bencinskem servisu, ki ga tako mimogrede potolaži, da je treba verjeti, misliti pozitivno, podžge, da v trenutku sprejme idejo, da bo do Queenie pešačil…on bo hodil, Queenie bo živela, ter ga počakala… 

In tako on, tako fizično nepripravljen, kot tudi neprimerno oblečen in obut, brez telefona itd… začne svoj, lahko bi se reklo »camino«.. .Na poti srečuje mnoge ljudi, vsakega s svojo zgodbo, predvsem pa se sreča s sabo, s svojo lastno zgodbo…  In se, čeprav so med njima stotine kilometrov, spet zbliža s svojo ženo … 

Več pa ne smem povedat', da bo knjiga ostala mamljiva...😏

Rada imam poletje ...

Rada imam poletje. Najprej zato, ker me končno enkrat ne zebe, niti v noge ... :)
Sploh pa v poletnih dneh že narava sama, k je sicer res lepa v vseh svojih preoblekah, še posebej razvaja, ko ne skopari s sončnimi žarki.
 Zdi se, da me trenutki, ko se umiri dan in se umakne črni lepotici, ki svojo skrivnostnost zagrinja včasih s kot premog črno temo, spet drugič pa dovoli, da sopotnik mesec privije svojo "petrolejko" do maksimuma, ter jo tako ogrne zgolj v tančico senc, še posebej vzpodbujajo k čudenju in hvaležnosti ...

foto:B.Vrabec

Ja, najlepše od vsega je, zame,
ko se dnevu približuje njegov večer,
ko se dan in  noč počasi, pa čeprav dan gine, noč pa ima pred seboj še ves svoj čas do jutranje zarje, prepleteta v eno ..
Kot bi se prijela za dlan, kot bi noč nežno in spoštljivo pospremila dan v pozabo, le ta pa bi ji zagotavljal, da se zagotovo vrne ...
Nemi šepet dneva in noči, vrveža in miru, naglice in spokoja, spomina in pozabe, rojstva, smrti in večnosti, neslišno spremljajo travne bilke in poplesujejo v komaj občutenih sapicah od sonca ogretega vetriča ... Iz tal puhti toplota, ki jo je sonce predoziralo preko dneva, in na nebu, če ga oblaki niso oblekli v svojo ekstravagantnost, mežikajo nilijoni drobcenih oči, ki pritrjujejo, d aše oni niso nastali kar tako, da so bili hoteni ...

Vsak večer bi bil pravi čas za pogled nazaj, za lastni "obračun" , čeprav me razum prepričuje, da noči sledi novo jutro ...
V naravi že, a jaz, človek, nimam te garancije ...
Uživam v življenju, včasih ga zajemam s polno žlico, spet drugič me njegove nianse žgejo bolj peperminta, ali pa, ker dopustim, "melje" v mlinih naglice ...
Zvezde ugašajo in se rojevajo nove, narava štirikrat letno popolnoma menja svojo "garderobo", jaz pa se prepričujem, da imam še čas...in odrivam misel na trenutek, ko mi ne bo več dano zazreti se v nebo...in se bo zdelo, da je ostala zgolj črnina ... Črnina, ker je zastal dih, ker bo ugasnil žar v očeh, ker se bo zdelo, da je od mene ostal le prah ...
Če bi verjela, da je tu konec, da se vse konča v temini groba, ki ga še prehitro, ko spomini zbledijo v pozabi, preraste osat, bi večkrat izbirala odločitve, ki bi ne segle dlje kot iz rok v usta in iz lastnega ega v lastne čute ...
A verujem, da tu ni konec...in me je včasih, priznam, kar malo strah ... Strah srečanja z Njim, ki mu je še kako mar zame, strah, da bom praznih rok in s prosečim pogledom ...
Pol poti povprečno dolgega življenja sem že presegla ... No, mogoče mi bo odmerjeno več ... ;)
Mogoče. Kaj pa če ne??? In se bom znašla tam od pet do glave obložena s kramo, ki sem se je tu oklepala???
Spet sem zajadrala čisto drugam ... Prve jutranje misli so bile namenjene hvaležnosti za trenutke, ki se zdijo samoumevni, A NISO, pristala pa sem na inventuri življenja, ki nima "popravca", ampak lahko računam le na "radirko" Brezmejnega ..

"In kako si drugače?" V neštetih odtenkih...

Že večkrat sem začela pisati z namenom, da zapisanemu dodam ta naslov, a me je nato misel vodila drugam... Danes začenjam obratno, z naslovom, ki je drugače vedno "pika na i"...

Pogovorni "kak' si?" je skoraj kot stalni okrasek klepeta med dvema.
Tako iz oči v oči, kot po telefonu ... A hkrati ga zelo redko, vsaj jaz, začutim kot iskrenega, kot tistega, ki "diši" po tem, da je drugemu zame res mar ... Pravzaprav se mi zdi, da tega najpogosteje preberem v očeh ...
Včasih je "kak 'si" zgolj kot ventil, ki odpre pip'co sledečega mu samogovora, ko lahko le poslušaš ...
In lepo je, nekaj najlepšega, ko si deležen pristnih zgodb in si povabljen, da pokukaš v "svet nekoga". Lepo tudi takrat, ko ostaneš z zgodbo zaznamovan, večkrat zvezanih rok, da bi vsaj kaj pomagal, če ne spremenil ali celo rešil ..., a hkrati veš, da neopazno nosiš del teže zgodbe, ko včasih polglasno, med solzami ali pa zgolj šepetaje navznoter, izročaš, blagoslavljaš ter čutiš z drugim ...
Zapleteno se bere in sliši, a ni. Ko te vodi empatija.

A včasih si želiš/m, da bi kdo res želel slišati kako si ti...
In ponavadi Življenje pošlje na pot nekoga s "potrebnimi" ušesi ... A hvaležnost kot da se sčasoma, ne sicer vedno, izgubi v samoumevnosti ... A v tej ni rasti, ampak hiranje, če ne že umiranje ...

foto:splet (Opusteno.rs)

In zgodi se, da čutiš, da v sebi nekako veš, da te nekdo sicer sliši, posluša, a bi mu bilo ljubše, če ne bi bilo treba ... In takrat boli...
Spet drugič, pa ne znaš razložit', se počutiš kot  bi bil zasliševan ... In kot školjka biser ti zapreš v svoje "trezorje"  bol ...
In jo božaš s solzami,
včasih navidezno zdraviš s prepričevanjem samega sebe, da pa drugega ne rabiš,
jo utapljaš v nečem, kar ti zamoti misel,
jo zakrivaš z igranim smehom...,
...a v tebi vse kriči po iskrenem "kak' si"...

Zato si zdaj, ko že razmišljamo o dnevih, ali pa mogoče zgolj trenutkih, ko se bomo "dali na off", bolj od pohajkovanja ali pa ležernega poležavanja, želim, da bi bila del zgodb pogledov, ki dajo, vsaj komu, čutiti:" Tukaj sem. Čakam, poslušam...in slišim te... Poti se križajo z razlogom...tudi najine...in skupaj sva močnejša..."


Ufff, a se sploh da razumet' kaj sem želela povedat'? ;)
Če se to zgolj vprašate....je itak dovolj ... ;)

Tri leta nazaj ...

 S pregreto glavo sem se vrnila s travnika. Nisem bila prepričana, če se bo tokrat izšlo, a čutila sem, da moram .. 
"Pogrešam ga, rabim ga ... Kot bi me pomirjal, kot bi umirjal moje srce ... (Umiriti srce je bil tudi naslov Šepetkovega starejšega "brata") In glavo mi razganja od  tega, kar bi moralo na papir ...", mi je šlo po glavi ...
Par mesecev prej sem namreč umaknila svoj prvi blog ... 
Tako težko, v tistem dobrem letu je namreč res fino zaživel, a nekako se nisem znala postaviti zase ... in par "pametnjakovičev" mi je pošteno najedalo živce...in prestopalo meje ...

Tistega vročega junijskega popoldneva sem se odločila, da poskusim znova. Še enkrat. In tako se je pred tremi leti, na današnji dan, rodil tale Šepet ...
In ob prvem rojstnem dnevu so se mi zapisale spodnje besede. No, do danes imam mogoče kakšen odgovor več na katerega od takratnih "ne vem" in na katerega izmed vidikov gledam drugače.
A veselje ob v besede ujetih trenutkih, ki ob ponovno prebranem živo oživijo v mojem spominu, ostaja. In hvaležnost do vseh, ki verjamete vame, ne le ostaja, ampak se množi ... Hvala, ker ste ... :)

Če bi bil tale blog naš družinski član, bi se danes trudila s tortico, ki bi jo krasila ena svečka ... Leto pa res tako hitro mine ... Pravzaprav ne vem kaj me je tistega junijskega opoldneva prijelo, da sem zastavila tale blog ... Nekaj me je gnalo. Mogoče imam res, ob delu, preveč časa za razmišljat'...;)
 Še danes ne vem jasno povedat' zakaj blog ... Ne vem.Mogoče sem si ob prebiranju izbranih blogerjev zaželela, da bi kdaj sama koga, pa naj ga osebno poznam ali ne, nagovorila na podoben način... V sebi pa sem tiho, otroško sanjala, da mi bo nekoč nekje, v kakšni tiskani izdaji, uspelo imeti tak mini stolpec z naslovom, naprimer,"Mineštra življenja neke quattro mame", ter da bom tako zaslužila žepnino. :) :)Danes mi je jasno, da iz teh sanj ne bo nič. A še vedno blogam. :)Ker mi je v veselje. In mi odleže, ko "dam iz sebe". Pa čeprav ni v tistem trenutku ob meni nikogar.Nekaj podobnega odvrnem tudi komu, ki me vpraša, zakaj blogat', in če imam kaj od tega... Ja, imam. Veselje.In prednost bloga pred papirnatim dnevnikom?Prednost je ravno v ogledalu, ki ga nastavlja bralec, tudi s komentarjem, ki ga prilepi spodaj...Ja, zdaj se pa že skoraj štejem med blogerje..:)
Včasih se mi zdi, da mi je dano v besede ujeti točno to, kar čutim.Takrat, ko tvegam in premagam tisti "kaj si bo kdo mislil", čutim eno posebno zadovoljstvo. :) In število klikov potrdi, da se kemija in pristnost čutenj začuti tudi brez slike in zvoka, zgolj preko zapisanih besed ... Doslej, hvala Bogu, je bil strah zaradi ranljivosti, ki se sorazmerno z odkritostjo povečuje, odveč...Si pa občasno postavljam vprašanje, če zapisano kdaj slabo vpliva na koga... In takrat Boga prosim, da uporabi svojo brezmejno domišljijo in mi prepreči, da bi smetila...
Aja, pa hvala vsem, ki zahajate sem na blog ene x-ženske. Par tisoč ogledov zame, zelenca, ni čisto malo....

Dojenje, moj način življenja za polnih sedem let :)

Pred dnevi sem v rokah spet držala čisto "svežo", malo "štručko". Ne mojo. ;) A vedno znova sem tako zelo ganjena od popolnosti čudeža življenja ...
Rada se igram s številkami ... Ob štirih otrocih se je nosečnosti nabralo za polna tri leta, dojenja pa, uhh, za več kot sedem let. In to oboje skupaj, glede na moja trenutna leta, (še vedno) pomeni več kot četrtino življenja... 😊

In če pomislim, da sem bila, v sebi, pripravljena, da bom mogoče dojila le kratek čas. Kot moja mami. Verjetno bi znalo biti tako, če mi ne bi, tam nekje proti zadnji tretjini prve nosečnosti, prišla pod roke knjiga, ki me je prepričala do te mere, da je "v moji glavi premaknila meje"... Dojenje in materinstvo iz srca. Knjiga, ob kateri čutiš, da  avtoričina "teorija" preprosto zdrži. Vsaj jaz sem... (Če celo mamice s posvojenimim otročkom lahko dojijo, pa da jaz ne bi ...) In danes ji prikimavam... (Čeprav ne trdim, da je to edina prava pot.. Je pa moja. ;))

Knjiga, ki mi je dala noro veliko...

... Mami in otrok ne potrebujeta niti dude, niti stekleničke, niti ure..., ampak čas...in mir...in vztrajnost... Pitje pri mami ni samo hranjenje. Je cartanje, tolažba, srečevanje z očmi in nežno prigovarjanje ... Nenazadnje je velik "plus" tudi za očka-nobenega vstajanja ponoči, pogrevanja stekleničk, le mami pižamo gor, ko "čmrlek" zastoka...in niti vedno ne vem, kateri je zaspal prej...😄

Ja, način življenja, ko se otrok hrani samo pri mami zna biti tudi naporen ...Vsaj prve pol leta (naš rekord je devet mesecev, saj je zavračala drugo hrano), ko je 100% priklopljen ...
In zanimivo naporno, za koga drugega smešno, ko se nagajive malčkove očke zaiskrijo,  usta pocmokajo in roke odmikajo mamino majico... :) Ni važno kje. ;)

A vsemu navkljub bi tudi danes, ko so že trije od otrok v letih z "najst", in jaz že "skeniram" mnenja o avtošolah, izbrala podobno pot ...
Pa ni bilo vedno brez solz... Še danes me boli, ko spomnim na mastitis-e...
Niti enostavno, ko je, npr., mejilo skoraj že na detektivsko raziskovanje mojega jedilnika, da bi našli krivca, ki ji povzroča krče ...
Pa neprestano "nacejanje" z vodo in neokusnimi čaji ...
A bilo je vredno. In bil je poseben čas.
Za oba, za otročka in zame.
Takrat mi je moja botrca večkrat rekla, da je dojenje najlepša dota... Danes vem, da tudi zame, saj me na ta čas veže toliko lepih spominov ...