Tessa Afshar:ZAKLAD RUBINOV, PRAVI ZAKLAD

Ljubezenski roman Zaklad Rubinov in njegovo nadaljevanje z naslovom Pravi zaklad sem si želela prebrati tudi zaradi tega, ker me je roman  Na polju milosti, o katerem sem že pisala, res prevzel, tako po slogu, kot po vsebini.
Vse tri zgoraj omenjene knjige imajo poleg tega, da so delo iste avtorice, več vzporednic. V vseh treh je namreč glavna junakinja ženska. In vsi trije romani imajo temelje na dogodkih iz Sv.pisma.

Zaklad Rubinov in Pravi zaklad se dogajata v času judovskega izgnanstva v Perziji. Glavna junakinja, Sara, je že kot otrok ostala brez matere. Oče, sicer kraljevi pisar na dvoru, pa nekako ni znal z odraščajočo deklico. Ko Saro pri dvanajstih letih zaloti, da se je naučila brati, ju to, ko jo začne poučevati in mu Sara kasneje pri delu že pomaga, precej poveže. Sara pa je, iz svojega življenja "napak" sklepala dvoje. Kot prvo, da je Bogu zanjo malo mar, ter da se vrednost nje, kot osebe, meri z njenimi uspehi ...
Nehemija, sorodnik po pokojni materi, sicer na dvoru točaj, kraljevi svetovalec in kot preiskuševalec vina tudi kraljev živi ščit, Saro priporoči kraljici za pisarko. Le ta z njo ni zadovoljna le pri pergamentih in glinenih ploščicah, ampak tudi pri raziskovanju velikih skrivnosti in spletk. Vzljubi jo in doseže, da se poroči s kraljevim sorodnikom Darejem. Tu, na lastni poroki, Sara, po lastni neumnosti, osramoti sebe, moža in kraljevi dvor, ter tako izgubi zaupanje svojega mladega moža.
A Sara ga sčasoma vzljubi. In v res težkih dneh, ko se zdi vse izgubljeno, spet najde pot do Gospoda. Življenje obeh, nje in Dareja, se začne sukati drugače ...

Zgodba preproste Sare in njenega plemiškega moža Dareja je mojstrsko vpeta med zgodbe in spletke s takratnih kraljevskih dvorov ter Nehemijevo osebno zgodbo. Nehemija verjame v moč molitve in izročanja, ter doseže nemogoče ... Tudi obnavljanje jeruzalemskega obzidja teče pod nadzorom"njegove" roke.
Vse te obstranske, čeprav izredno zanimive zgodbe, ki, v temeljih, zgodovinsko v veliki meri zdržijo, sem si, po pravici povedano, želela na trenutke kar preskočiti. Iz enega samega razloga. Zato, da bi čimprej dosegla razplet zgodbe med Saro in Darejem, ki, vsak na svoj način, zelo trpita. Na prvo žogo bi človek rekel, da je krivda v enem izmed njiju ..., a ko ob koncu knjige razmišljam..., te težke čase čedalje bolj občutim kot "topilnico"... Našla sta zaklad. Sara v trpljenju, ko jo mož zavrača najprej Boga, on pa, ko je zdrobil okove preteklosti, srečo ob njej in v Gospodu ...

Skratka zanimivo branje. O poteh in o potih, ki niso naša pota ...

Knjigi sta izšli pri založbi Družina.

Gledam jih...in se čudim...

Vedno znova se čudim, ko opazujem naše "čmrlje" ... Istih staršev. Odraščajo v enakem okolju, a vsak tako drugačen, tako svoj... Spoznavam, da tista primerjava o bratcih in sestricah in o prstih ene roke še kako drži ...
Že res, da je marsikaj lahko privzgojeno, a kot da se na ta način pridobljena lastnost ali vrlina, po intenzivnosti, niti približno ne more primerjati z nečim, kar smo prinesli na svet, z nečim, kar nam je že prirojeno ...
Le eden od štirih otrok je strasten opazovalec. In po večini manj govori ... (Ja, fant je. ;)), a navdušeno vzklika " 'lej!" vsakič, ko opazi kaj zanimivega. Že od malega. Takrat je vso pozornost namenjal "vakijem" (vlakom), danes mu ne uide nič, ne "luknja" sredi strmega gozdnatega pobočja, ki jo opazi skozi avtomobilsko okno, in mu že buri domišljijo, ker bi lahko bila jama, ne prestrašen zajček ob robu jase, ne komaj centimeterska žabica, ki skaklja med sadikami, ki jih je poslan zaliti ...
Ja, lahko jih vzpodbujaš:"Glej! Vidiš?", in to pri nas počne ati, a to ni isto, kot ko to počnejo iz sebe, s strastjo ...

Vsi v enakem okolju ... Gledam jih.
Kar je enemu muka, je drugemu v veselje ...

Crtljivi krap (foto:Ana R.)

Gledam jih. Sploh mala dva ...
Kako se z ljubeznijo dotikata živali, kako pestujeta kozličke ... In ni mi jasno kako jih ločita. Meni so vsi enaki, še to če je fant ali punca ne vem, če jih ne vidim od zadaj ...

Gledam jih, sploh mala dva... in si želim, da jima teta Puber, ko pride, ne bi vzela tega navdušenja, ki sem ga tolikokrat deležna tudi sama ... Iz njiju prekipeva vsakič, ko pripovedujeta kako sta jelenčka Pikija prinesla okrog s kruhom ali koruzo, ter se dotikala njegovih rogov, kako se je krap pustil ujeti, in med smehom komaj uspeta povedati kako je pes bežal pred kozo ... 😃

Kar je enemu muka, je drugemu v veselje ... Tudi, ko sosedova mačka podtakne mladiče na naš skedenj ... Mala se je, ko smo ji povedali, da toliko muc pač ne moremo imeti, vrnila s seznamom (bolj je spominjal na čakalno listo ;)) teh, ki jih bodo vzeli ... Nazadnje bodo pa vsi doma, ker so ostale mame nad mačkami navdušeno približno toliko kot jaz ...😏

Gledam jih...in se čudim ..., hvaležna, da jim je prirojeno, pa sploh ni važno po katerem kolenu,  marsikaj od tistega, kar jim sama ne bi mogla dati ... Za živali skrbeti zame ne pomeni nujno jemati na kolena mačk in božati psa ... Moja kolena tudi zdaj, pa čeprav vedno redkeje,  pripadajo ritkam, ki so zrastle iz kuštravih bučk...

Skratka, imajo srečo, saj če bi z isto mami živeli sredi blokovskega naselja, bi bilo edino živo bitje z več kot dvema nogama pajek ali pa, Bog ne daj, miiiš...., skratka nobenih muck, rib, kanarčkov in hrčkov ...
Bog že ve. Je že prav, da živimo tam, kjer se svet neha...in življenje zares začne!😊

Nevidno ...

Ne skrivam, da Ga priznavam, da verujem Vanj. A lagala bi, da mi je to vedno lahko. Niti približno. Še vedno se pogosto znajdem pred skušnjavo, da bi se potuhnjeno skrila v množici...
Sploh, ko slutim, da bom spet dobila (še eno)"nalepko"... Zahojena. Nazadnjaška. Z oprano glavo.
Sploh, ko izkusim tisto, kar ljudje ne izrečejo, a se jih drži kot vonj starega potu, ki ga je, tudi z najboljšimi dišavami, težko prikriti, ter jih, čeprav med prijaznimi besedami in nasmehom, izdaja iz oči ...

In podoben je občutek, velikokrat, ko kdo to, da imava štiri otroke, pokomentira s "da sva bila pa pridna" ...

Ja, dva različna, za marsikoga banalna primera, ki v sebi skrivata lakoto po tistem, kar v življenju, iz leta v leto bolj, pogrešam ...
Pristnost. Iskrenost. Sprejetost. V različnosti.
Ko smem biti jaz "jaz" in ti "ti", ter je to, ko iskreno poveva, kar čutiva in misliva, drugemu darilo ...
Če kaj boli, boli to, da čutiš, da bi bilo bolje,
da bi molčal, ko v tebi kriči;
kimal, ko se upira razum;
se smejal, ko vse v tebi joče;
in tajil, ko srce vpije ...

To me še vedno "tepe".
A ne morem.
Ne morem se smehljati, ko je v meni razočaranje in gnev.
Rajši se izognem srečanju s kom, kot pa da bi zato, da bi ugajala, nosila masko ...

Ja, še vedno se učim kdaj molčati in kdaj pogumno pričevati za tisto, kar čutim, da je prav.
Še vedno se velikokrat odločim, tudi iz strahu za "lastno ime", ravno narobe.
In v obeh možnostih plačujem ceno.
Znova in znova. Enkrat navzven in drugič navznoter,
skrito v moji notranjosti ali na "sramotilnem stebru" obrekljivih jezikov.

Že mora tako biti. Šola za drugič.
A pod črto ni dvoma.
Laže je takrat, četudi navzven ne izgleda, ko je bil jeziček na tehtnici vest, srce ali razum. Čeprav me zato kdo na novo "poštemplja" z nevidnimi tatuji ... In tudi nanje bom zagotovo, če še nisem, enkrat ponosna ...

Njen obisk :)

Skoraj teden je že od  njenega obiska.
Tolikokrat spomnimo nanjo ...
Tako kot je prišla, čisto neopazno, je tudi šla.
Tja, kamor spada. Domov. V gozd.
Nam bo ostala kot lep spominček in srečanje z njo kot doživetje, ki ga ne pozabiš kar tako ...

Amaterske posnetke smo združili v tak skupen spomin...

P.s.: Otroci da morajo prerasti svoje starše... Hvala, veliko dete moje, za montažo 😘

Jutranje presenečenje ali zdaj je, kar je ...

Sinoči, pred spanjem, sva se z najstarejšo, iz sobe v sobo, pogovarjali o "naši sovici"... In vmes, ko sem s pogledom ošvrknila njivo pod oknom, sem pripomnila, da moram stročji fižol obrat', kar se je v glavi nadaljevalo v vložit', zamrznit'..., ter se, tako v živo se spomnim, prepletalo s:"Le katero bo naslednje doživetje z živalmi..."
Slabih sedem ur pozneje vstanem, da bi opravila jutranjo cesarjevo pot ... Samo čez hodnik. In s pogledom oplazim moj rajon, mojo "Švico", moje "Njivice"... Ravnokar prestopa "drot"!!! Iz pašnika. NA njivo! "Vržem pokonci" moža, spotoma vzamem kruh...in elegantno ga zvabiva nazaj ... Uhhh! Mehkobo tistega "še dobro, da sem ga videla", preden je sploh "zacvetel" v moji glavi, pretrga mož, ko pove, da je že jedel krompir...in OBRAL fižol!
A je to!
Ja, malo premladi stroki ... Še kakšen dan ali dva ... 😋 Zdaj je, kar je ...
In kaj naj zdaj?
Nabijam občutek krivde otroku, ki edini od štirih "dvigne rit" in "pošlihta" živali? Ker ni vklopil pastirja, ki je tako ali tako več izklopljen kot vklopljen??
Za povrh bo tatič danes deležen dodatne pozornosti ... Ker upam, da je to to, ter da ne bo "imel hudič mladih"... Cca. dve veliki košari stročja...na njegove vampe...? Bodo težave??

"Oj, lepo je res na deželi..", se mi začne rolat' po glavi ... Ne mislim se jezit', smejat' se pa tudi še ne morem iz srca ... ;)
Dolgčas mi/nam pa res ni ... Preganjam voluharje, celo sezono sem na preži za mramorji, a več škode naredijo naše živali ... Če ne kure in koze, pa vol... ;)

Zmernost. In požrešnost. Šola. Tudi zame. Včeraj, ali pa pred včerajšnim, bi ga bilo, ker še ni imel čisto doraslih zrn, res manj, a bil bi masleno mehak...
Zdaj je, kar je. Je že "vložen"...

Ko te ustavi zamašen nos in pritisk v glavi ...

Pred leti, ali bolje pred desetletji, sem vsaj en teden v juliju goltala "ospen"... Dokler nisem našla vzroka. Banalnega. Mineralne vode iz hladilnika. Od takrat je s poletnimi anginami mir.
A letos, izgleda da, v teh dneh plačujem delček v zimi zapadlega obroka viroz ... In posledično, iz utrujenosti, na trenutke, pri belem dnevu, obsedim na postelji, ter stmeč skozi okno, v tišini s svojimi mislimi, opazujem naravo ...
Pravzaprav se zdi, da so drevesa na pobočju, ki ga vidim skozi okno, od včeraj do danes, bolj bujna. Kot da so se vidno približala ... In to zgolj zaradi sinočnje nevihte.

Razmišljam ...
Tudi človek(jaz?) se kdaj (pogosto?) počuti kot žejno drevo ... Na zunaj je, če nisi pozoren opazovalec, vse kot mora biti, a navznoter ... Navznoter človeka "vleče skupaj" od žeje.
Od žeje po drugačni vodi, ki je ne zaužije z usti, ampak vpija s vsem svojim bitjem...
Od žeje po vodi, ki zbistri pogled in izmije dušo, ter ušesa, zapackana s "še" in "hitro", odmaši ...
Navznoter človeka "vleče skupaj" od norega hrepenenja po nečem, ki bo "imam" in "hočem" pregnetlo v "srečen" in "ljubim" ...

Vsega tega, tudi ko okušaš polnost bivanja kot še nikoli, ni moč zadržati, vse to je le kot reka, ki teče mimo...
Iz življenja. In Vanj nazaj.
Z eno čudno lastnostjo.
Najbolj odžeja, ko jo moje dlani zajamejo za nekoga drugega, najbolj krepča, ko se vanjo, zame, skloni nekdo drug ...
Nekdo, ki čuti, sprejema in ljubi ...

Ja, ob polnih želodcih in zabasanih omarah, smo (sprejetosti in ljubezni) bolj sestradano željni kot so bili naši predniki, ob petrolejki, leseni žlici ter vsakodnevnem krompirju v oblicah, "fureža" enkrat na leto ...
Ob skoraj do minutke načrtovanih dnevih, smo osamljeni bolj od pastirja, ki je na par mesecev stopil v dolino ...
Zakaj?
Ker nas ima, pa če si priznamo ali ne, v oblasti "ego".

*furež, furovž= staro ime za koline

Nenavaden obisk v običajnem sobotnem jutru ...

Na mojem vzglavniku...

Jutro. Ugasnem budilko in se v upanju, da bo njivo pošteno zalilo, veselim redkih, komaj slišnih dežnih kapljic, ter v glavi delam načrte ... Jasno, da preobsežne za eno soboto ...

Zvoki korakov navzdol so njegovi ... Živali nimajo vikenda. A že po slabe četrt ure se vrne in kliče njega, ki sta skupaj v manjšini med ženskami ... Glas malega ne more prikriti navdušenja .. Ko mi švigne misel:"Le kaj imata?", sem na vrsti jaz...z mojim, kot pravi oma, filmskim krikom. :)

Smo že trije. No, skupaj s prestrašeno pernato stvarco v atijevih rokah, štirje ...

In budimo punce. :) Najmlajša, ko iz spanca pogleda v svetlobo jutra, odskoči v vogal postelje .. A ne za dolgo, saj se, v trenutku budna, pridruži obisku sobe starejših dveh .. Ko si natakne očala na nos, najprej pride iz grla presenečen dolg "o..." .

Ubogi živalci, ki se šopiri v atijevih rokah, ni nič jasno. Kot tudi edini, ki je še ostala za prebudit', saj ta vpraša, če je to kura .. :)

"Ne!! SOVA!", govorimo en prek drugega. Nihče ni več zaspan, ko ati pripoveduje kako je šel pogledat nad čim laja pes ..in jo,  vso našopirjeno, našel pod kozolcem na tleh. Ne bi bil on, če je ne bi prijel. :)

Ona, mala ji pravi Oka, pa sedi na skončniku postelje ... 

V navdušenju nad tako bližnjim srečanjem z uharico pristanem ( saj ne morem verjet' ;)), da jo da v spalnico, kjer bo dremala, dokler ne najdemo rešitve zanjo ...

Čez dan jo hodimo gledat. Po prstih in tiho. Skoraj kot dojenčka. Kraljuje na moji blazini (upam, da mi je pustila kaj modrosti) in drema na vrhu karnise... Jutri da bo šla ... H gospodu, ki je že pomagal odrasti parim sovicam ... Nam pa je že žal ... Prirasla je k srcu ... 

Zvečer jo hranimo s koščki mesa...in se veselimo ob vsakem grižljaju, ki ga spravi vase ... Drobnih "kakastih lužic", ki jih v prostorni kleti, kamor smo jo preselili pod noč, kot da nihče ne opazi ... Glavno da pridno je. :)  Ne vem kdo se privaja na koga.. Ali si mi več upamo, ali pa ona čuti, da ji ne želimo slabega...in dovoli se že božati, mali ji pogladi čopke nazaj in se je dotika na vse načine... Kar obdržali bi jo, a ati pravi, da je zanjo boljše da gre ...

Zjutraj mali priteče po stopnicah...a razočaran zavzdihne in gre nazaj pod odejo...ker je že šla... Joka... Obljubim mu, da jo bomo šli pogledat... In lagala bi, če bi rekla, da mi ni žal za njo. Še nikoli tako na blizu ... In verjetno nikoli več.

 Posnetek si lahko ogledate na tej povezavi... :)

nenavadna budilka :)

"Kje sem zdaj to?"

..ta mi je še najbolj podobna..

..noben'ga miru...pa je čas za spanje...

..po večerji..že preseljena v klet...

Skok čez mejo. Tja, kjer je bilo nekoč "naše" ...

Na dolgih potovanjih nas ne najdete. Po pravici povedano, ne vem, če bi mi sploh ustrezalo. Sem bolj zapečkarske sorte. ;) A izlet za dan ali dva še zdržim. :)
Verjetno ima vsakdo  košček domovine ali sveta, ki mu je še posebej ljub. Eden izmed ljubših predelov našega atija je Koroška. In če bi Vam moral trasirati izlet, bi Vas skoraj zagotovo poslal tja.;)

Ko gledam nazaj, smo poleg simbolov slovenstva, kar knežji kamen in Gosposvetsko polje sigurno je, pobrali že kar lep delček koroških Top 10 destinacij.
A če bi vprašala otroke, bi "zmagal" Landskron. In verjetno bi mu sledila še en grad, Ostrovica ter razgledni stolp Pyramidenkogel.

Grad LANDSKRON
Med majem in koncem septembra so tu tričetrt urne predstave z neverjetno udomačenimi pticami ujedami, ki jih sokolar spusti, da svobodno zajadrajo po nebu, a se nato k njemu vrnejo. Včasih letijo tik nad glavami gledalcev na tribunah. :) Posebna zvezda, po izboru naših otrok ;), je čez trideset let star krokar Max. Ko smo se na grad vrnili po parih letih, smo ugotovili, da ko ga pokličeš "halo, Max", ponovi za tabo. Na ogled je lepa zbirka ptic.Vau. :)
Mimogrede, ko sem enkrat za Landskron povedala očetu dečka, ki je "obseden" s sokoli, in so le-ti odšli tja, je mali rekel, daje bil to najlepši dan njegovega življenja. :)

Ob koncu se otroci, za plačilo seveda, kaj pa je pri Avstijcih zastonj ;), lahko slikajo z malo postovko. Pričakovanje je tako veliko, da čakalna vrsta sploh ni ovira ;)

En sam minus bi pa dala Landskron-u. Predstavo prevajajo v italijanščino, angleščino, če je treba.., a o govorjeni slovenščini lahko samo sanjaš... :(


Grad OSTROVICA
Odlično ohranjen in vzdrževan grad (Hochosterwitz) je bil zgrajen v drugi polovici 16.stoletja. Na grajsko pečino vodi kar 14 vrat. Tu je res kaj videti, tako z zgodovinskega vidika, kot skozi otroške oči. Ko se srečajo z vitezi, topovi, grajsko ječo.., domišljija dela na polno... :)






Razgledni stolp PYRAMIDENKOGEL

senca mogočnega stolpa

Razgledni stolp stoji dobrih 900m nad morjem. Nadomestil je starega, postavljenega že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Nanj se lahko povzpnete z dvigalom ali pa po preko 400-tih stopnicah. S treh prostornih razglednih ploščadi, ki so opremljene tudi z daljnogledi, se odpirajo res "kraljevski" razgledi..., a moj pogled vedno znova prevzame Vrbsko jezero in vas Otok (Marija Worth) z idilično, s pokopališčem obdano cerkvico.

Najlepši razgled

Na veliko veselje otrok se navzdol lahko spustite, s posebno vrečo, po zaprtem toboganu. :)

Pa razumi, če moreš...

 Rada imam tale, v prvi vrsti, "moj" blog.
Vem, da je "brez veze", otročje, a z nelagodjem priznam,  da se kdaj zalotim, da se primerjam z drugimi ... Pa ne, da bi bila nevoščljiva, ampak bolj v smislu kaj delam narobe, da se tako po polžje premikam ...

foto:B.Vrabec

V zapisih težim? Nakladam?
Povedali so mi že, da bi morala biti bolj optimistična, svetovali, da bi postala malo "rumena" in si tako povečala krog bralcev..., a sem vsakič rekla, da se nimam namena "prodat", da hočem ostati jaz ...
In pred dnevi, ko sem se bližala okrogli številki na fb-ju, sem "vrgla vabo". Slišala sem že, da nekateri nato "odvšečkajo" stran ...in želela sem si približno oceniti procent teh... Cca 2% jih je v enem popoldnevu potrdilo to tezo.
A ne morem, da se ne vprašam... Všečkajo zaradi lepšega? Sledijo, da "vohunijo"?

Uživam v igrah s številkami ...
Zanimivo bi bilo s številkami prikazati razmerje med tistimi, ki so mi blizu, pa se "bojijo" pokazati drugim, da me berejo.
Zanimivo bi bilo vedeti kdo se skriva pod anonimusi. Večkrat imam občutek, da ljudje, ki jih poznam ...
Zanimivo. A ne vem.
Ja, statistike so (lahko) sila zanimiva reč. Tudi "ogledalo".
A jaz ostajam jaz. Ja, vem, da je to mogoče trmasto. Pa četudi me "odlajkate" ;). Ne bom rekla, da mi je čist' vseen', a ponavljam s Slomškom:

"Pošteno stoj na svojem mestu, govori kakor je prav...in se nikogar ne boj!"

Skušnjava pa zdaj, ko mi jo je uspelo zajeziti, priklopi nov "vagonček"... "Nič Ti ne gre, hiša imaš v razsulu, na njivi džunglo, otroci se buckajo med sabo..., poklicno si pogrnila..."
Taki momenti, ko se borim s sabo, znajo biti naporni ... Lovim sapo in zadržujem solze...in v pretrdem "objemu" lastne kože pozabljam na znamenje, ki povezuje nebo in zemljo ..., dokler si zavestno ne rečem, da je dovolj.. in si naštevam bilijone blagoslovov, ki sem jih deležna...  Jaz pa si dan grenim zaradi spregledane pajčevine in od otroških rok marmoriranih sten, majavega pokrova na wc-školjki in kostrebe med gredami... Če koga moti, naj pove..., ne zabušavam..., orodja imamo dovolj, le rok premalo...

Vi pa bodite bolj pametni in uživajte v poletju...:) Za to niti ni nujno kam odpotovati... Pomembneje je s kom si, kot pa kje...

Skratka prepustite se življenju in dovolite, da pljuskne v Vas s pristnostjo.., kar lahko pomeni, da  boste za trenutek solzni, blatni, tudi sami ali osamljeni kdaj ... To je pač včasih cena iskrenosti.

Tessa Afshar:NA POLJU MILOSTI

Tokrat bom začela tam, kjer bi morala končati.

foto:družina.si

Ko sem knjigo odložila, sem namreč v Stari zavezi takoj poiskala Rutino knjigo (vedela sem, da je je zgolj za en esej).
Želela sem namreč preveriti kaj od zgodbe v knjigi zares drži, saj ta nadvse nežen roman, ki boža dušo, pa čeprav kdaj tudi skozi solze, temelji na vsebini starozavezne Rutine zgodbe.
Ruta in Boaz sta namreč kot prednika kralja Davida zapisana tudi v Jezusovem rodovniku na začetku Matejevega evangelija.
In temelji romana se s svetopisemsko zgodbo o Ruti, ki po smrti moža in tasta spremlja svojo taščo Naomi v njeno deželo, popolnoma skladajo.

Ruta ni imela lahkega otroštva. Po poroki z Naominim sinom stke zelo lep odnos tudi s svojo taščo. Le-ta se, ko pokoplje moža in oba sinova, sklene vrniti v Izrael. Z njo skleneta oditi obe snahi, a Ruta ji v nasprotju z ženo svaka sledi, tudi ko ju Naomi na vsak način želi odvrniti od tega.
Tam, v Naominem rojstnem kraju, zaradi velike revščine, pobira zrna ječmena, ki jih žanjci puščajo na njivah. Opazi jo lastnik polj, vdovec Boaz, daljni sorodnik njene tašče, ki se zavzame zanjo, ji prinaša hrano, ter samega sebe prepričuje, da vse to počne zato, ker tako lepo skrbi za Naomi. A srci vzplamtita v ljubezni ... V zakonu se jima rodi sin in tako Ruta, čeprav tujka v Sveti deželi, postane del zgodovine odrešenja...

Res lepo, čisto ljubezensko zgodbo je v besede izredno občutljivo ujela Iranka Tessa Afshar, ki je v roman vpletla tudi vse tisto, kar se rojeva v človeku, ko ljubi ... Strahove, boje, pomisleke..., skratka idealno branje za poletni čas, saj pogreje srce...in oživi spomine na kaj od tistega, kar z leti izrinemo v pozabo ...
Priporočam v branje!

*Knjiga je izšla pri založbi Družina.

V slovenščino so prevedeni še trije njeni romani:Dragulj v pesku, Pravi zaklad in Zaklad rubinov.  Sama jih že imam na seznamu "moram prebrati", saj me je pisateljičin slog pisanja res prevzel.