Jutranje presenečenje ali zdaj je, kar je ...

Sinoči, pred spanjem, sva se z najstarejšo, iz sobe v sobo, pogovarjali o "naši sovici"... In vmes, ko sem s pogledom ošvrknila njivo pod oknom, sem pripomnila, da moram stročji fižol obrat', kar se je v glavi nadaljevalo v vložit', zamrznit'..., ter se, tako v živo se spomnim, prepletalo s:"Le katero bo naslednje doživetje z živalmi..."
Slabih sedem ur pozneje vstanem, da bi opravila jutranjo cesarjevo pot ... Samo čez hodnik. In s pogledom oplazim moj rajon, mojo "Švico", moje "Njivice"... Ravnokar prestopa "drot"!!! Iz pašnika. NA njivo! "Vržem pokonci" moža, spotoma vzamem kruh...in elegantno ga zvabiva nazaj ... Uhhh! Mehkobo tistega "še dobro, da sem ga videla", preden je sploh "zacvetel" v moji glavi, pretrga mož, ko pove, da je že jedel krompir...in OBRAL fižol!
A je to!
Ja, malo premladi stroki ... Še kakšen dan ali dva ... 😋 Zdaj je, kar je ...
In kaj naj zdaj?
Nabijam občutek krivde otroku, ki edini od štirih "dvigne rit" in "pošlihta" živali? Ker ni vklopil pastirja, ki je tako ali tako več izklopljen kot vklopljen??
Za povrh bo tatič danes deležen dodatne pozornosti ... Ker upam, da je to to, ter da ne bo "imel hudič mladih"... Cca. dve veliki košari stročja...na njegove vampe...? Bodo težave??

"Oj, lepo je res na deželi..", se mi začne rolat' po glavi ... Ne mislim se jezit', smejat' se pa tudi še ne morem iz srca ... ;)
Dolgčas mi/nam pa res ni ... Preganjam voluharje, celo sezono sem na preži za mramorji, a več škode naredijo naše živali ... Če ne kure in koze, pa vol... ;)

Zmernost. In požrešnost. Šola. Tudi zame. Včeraj, ali pa pred včerajšnim, bi ga bilo, ker še ni imel čisto doraslih zrn, res manj, a bil bi masleno mehak...
Zdaj je, kar je. Je že "vložen"...