Ko te ustavi zamašen nos in pritisk v glavi ...

Pred leti, ali bolje pred desetletji, sem vsaj en teden v juliju goltala "ospen"... Dokler nisem našla vzroka. Banalnega. Mineralne vode iz hladilnika. Od takrat je s poletnimi anginami mir.
A letos, izgleda da, v teh dneh plačujem delček v zimi zapadlega obroka viroz ... In posledično, iz utrujenosti, na trenutke, pri belem dnevu, obsedim na postelji, ter stmeč skozi okno, v tišini s svojimi mislimi, opazujem naravo ...
Pravzaprav se zdi, da so drevesa na pobočju, ki ga vidim skozi okno, od včeraj do danes, bolj bujna. Kot da so se vidno približala ... In to zgolj zaradi sinočnje nevihte.

Razmišljam ...
Tudi človek(jaz?) se kdaj (pogosto?) počuti kot žejno drevo ... Na zunaj je, če nisi pozoren opazovalec, vse kot mora biti, a navznoter ... Navznoter človeka "vleče skupaj" od žeje.
Od žeje po drugačni vodi, ki je ne zaužije z usti, ampak vpija s vsem svojim bitjem...
Od žeje po vodi, ki zbistri pogled in izmije dušo, ter ušesa, zapackana s "še" in "hitro", odmaši ...
Navznoter človeka "vleče skupaj" od norega hrepenenja po nečem, ki bo "imam" in "hočem" pregnetlo v "srečen" in "ljubim" ...

Vsega tega, tudi ko okušaš polnost bivanja kot še nikoli, ni moč zadržati, vse to je le kot reka, ki teče mimo...
Iz življenja. In Vanj nazaj.
Z eno čudno lastnostjo.
Najbolj odžeja, ko jo moje dlani zajamejo za nekoga drugega, najbolj krepča, ko se vanjo, zame, skloni nekdo drug ...
Nekdo, ki čuti, sprejema in ljubi ...

Ja, ob polnih želodcih in zabasanih omarah, smo (sprejetosti in ljubezni) bolj sestradano željni kot so bili naši predniki, ob petrolejki, leseni žlici ter vsakodnevnem krompirju v oblicah, "fureža" enkrat na leto ...
Ob skoraj do minutke načrtovanih dnevih, smo osamljeni bolj od pastirja, ki je na par mesecev stopil v dolino ...
Zakaj?
Ker nas ima, pa če si priznamo ali ne, v oblasti "ego".

*furež, furovž= staro ime za koline