Nevidno ...

Ne skrivam, da Ga priznavam, da verujem Vanj. A lagala bi, da mi je to vedno lahko. Niti približno. Še vedno se pogosto znajdem pred skušnjavo, da bi se potuhnjeno skrila v množici...
Sploh, ko slutim, da bom spet dobila (še eno)"nalepko"... Zahojena. Nazadnjaška. Z oprano glavo.
Sploh, ko izkusim tisto, kar ljudje ne izrečejo, a se jih drži kot vonj starega potu, ki ga je, tudi z najboljšimi dišavami, težko prikriti, ter jih, čeprav med prijaznimi besedami in nasmehom, izdaja iz oči ...

In podoben je občutek, velikokrat, ko kdo to, da imava štiri otroke, pokomentira s "da sva bila pa pridna" ...

Ja, dva različna, za marsikoga banalna primera, ki v sebi skrivata lakoto po tistem, kar v življenju, iz leta v leto bolj, pogrešam ...
Pristnost. Iskrenost. Sprejetost. V različnosti.
Ko smem biti jaz "jaz" in ti "ti", ter je to, ko iskreno poveva, kar čutiva in misliva, drugemu darilo ...
Če kaj boli, boli to, da čutiš, da bi bilo bolje,
da bi molčal, ko v tebi kriči;
kimal, ko se upira razum;
se smejal, ko vse v tebi joče;
in tajil, ko srce vpije ...

To me še vedno "tepe".
A ne morem.
Ne morem se smehljati, ko je v meni razočaranje in gnev.
Rajši se izognem srečanju s kom, kot pa da bi zato, da bi ugajala, nosila masko ...

Ja, še vedno se učim kdaj molčati in kdaj pogumno pričevati za tisto, kar čutim, da je prav.
Še vedno se velikokrat odločim, tudi iz strahu za "lastno ime", ravno narobe.
In v obeh možnostih plačujem ceno.
Znova in znova. Enkrat navzven in drugič navznoter,
skrito v moji notranjosti ali na "sramotilnem stebru" obrekljivih jezikov.

Že mora tako biti. Šola za drugič.
A pod črto ni dvoma.
Laže je takrat, četudi navzven ne izgleda, ko je bil jeziček na tehtnici vest, srce ali razum. Čeprav me zato kdo na novo "poštemplja" z nevidnimi tatuji ... In tudi nanje bom zagotovo, če še nisem, enkrat ponosna ...