Nenavaden obisk v običajnem sobotnem jutru ...

Na mojem vzglavniku...

Jutro. Ugasnem budilko in se v upanju, da bo njivo pošteno zalilo, veselim redkih, komaj slišnih dežnih kapljic, ter v glavi delam načrte ... Jasno, da preobsežne za eno soboto ...

Zvoki korakov navzdol so njegovi ... Živali nimajo vikenda. A že po slabe četrt ure se vrne in kliče njega, ki sta skupaj v manjšini med ženskami ... Glas malega ne more prikriti navdušenja .. Ko mi švigne misel:"Le kaj imata?", sem na vrsti jaz...z mojim, kot pravi oma, filmskim krikom. :)

Smo že trije. No, skupaj s prestrašeno pernato stvarco v atijevih rokah, štirje ...

In budimo punce. :) Najmlajša, ko iz spanca pogleda v svetlobo jutra, odskoči v vogal postelje .. A ne za dolgo, saj se, v trenutku budna, pridruži obisku sobe starejših dveh .. Ko si natakne očala na nos, najprej pride iz grla presenečen dolg "o..." .

Ubogi živalci, ki se šopiri v atijevih rokah, ni nič jasno. Kot tudi edini, ki je še ostala za prebudit', saj ta vpraša, če je to kura .. :)

"Ne!! SOVA!", govorimo en prek drugega. Nihče ni več zaspan, ko ati pripoveduje kako je šel pogledat nad čim laja pes ..in jo,  vso našopirjeno, našel pod kozolcem na tleh. Ne bi bil on, če je ne bi prijel. :)

Ona, mala ji pravi Oka, pa sedi na skončniku postelje ... 

V navdušenju nad tako bližnjim srečanjem z uharico pristanem ( saj ne morem verjet' ;)), da jo da v spalnico, kjer bo dremala, dokler ne najdemo rešitve zanjo ...

Čez dan jo hodimo gledat. Po prstih in tiho. Skoraj kot dojenčka. Kraljuje na moji blazini (upam, da mi je pustila kaj modrosti) in drema na vrhu karnise... Jutri da bo šla ... H gospodu, ki je že pomagal odrasti parim sovicam ... Nam pa je že žal ... Prirasla je k srcu ... 

Zvečer jo hranimo s koščki mesa...in se veselimo ob vsakem grižljaju, ki ga spravi vase ... Drobnih "kakastih lužic", ki jih v prostorni kleti, kamor smo jo preselili pod noč, kot da nihče ne opazi ... Glavno da pridno je. :)  Ne vem kdo se privaja na koga.. Ali si mi več upamo, ali pa ona čuti, da ji ne želimo slabega...in dovoli se že božati, mali ji pogladi čopke nazaj in se je dotika na vse načine... Kar obdržali bi jo, a ati pravi, da je zanjo boljše da gre ...

Zjutraj mali priteče po stopnicah...a razočaran zavzdihne in gre nazaj pod odejo...ker je že šla... Joka... Obljubim mu, da jo bomo šli pogledat... In lagala bi, če bi rekla, da mi ni žal za njo. Še nikoli tako na blizu ... In verjetno nikoli več.

 Posnetek si lahko ogledate na tej povezavi... :)

nenavadna budilka :)

"Kje sem zdaj to?"

..ta mi je še najbolj podobna..

..noben'ga miru...pa je čas za spanje...

..po večerji..že preseljena v klet...