Srečn'ga pa zdrav'ga.... :)

 "Sita" sem že tistih oguljenih "sreč'ga pa zdrav'ga"... Pa priznam, da v trenutku, ko komu sežem v dlan, pogosto tudi sama ne najdem drugih besed....
Ljudem, ki jih poznam bolj na videz, težko izrazim osebno voščilo... Bolj sem otožna, ko ne najdem drugih besed pri ljudeh, ki so mi blizu, ki mi noro veliko pomenijo.... Napisat' še že, ampak povedat' iz oči v oči je pa včasih preveč čustveno naporno, pa se zato znova skrijem za tisto "zlajnano" voščilo.

Kako biti izviren, ali še pomembneje, iskren?
Sebi ponavadi nihče niti med vrsticami ne privošči kaj podpovprečnega...
Mogoče so najbolj pristna prav tista voščila, v katere je vpletena hvaležnost za drobne, pogosto samoumevne reči ... in tako voščilo dobi tisto pristno noto... Zato bom voščilo Vam, ki zaidete med te  vrstice, predrzno napisala v 1.osebi, kajti kar želim sebi, še kako privoščim tudi Tebi... :)

V novem letu se najbolj bojim zamolčane resnice, pa naj si bo pri zdravniku ali pa še posebej v odnosih, ki so mi dragoceni... Ni res, da če nekaj ne veš, da ne boli.... Mene negotovost, tisto "nekaj v zraku" cefra, para na dvoje...
Želim si ohraniti, zadržati, obuditi vse trenutke, ko so besede odveč, ker govori tisti, ki ne taji, pogled...
Bojim se slovesa...
Želim si tako veeeliko srce, da bo v njem prostora še in še.. :) Pa poleg še eno tako "žavbo", ki bi najbolj trpke, najbolj grenke stvari mogla spremeniti tako, da bi se dale vzeti za dobro...
Želim si, da bi zdravstvene kartice tako redko rabili, da bi še pozabili kam smo jih založili...
Želim si, da bi nam denar ne postal glavna skrb, da bi delavska knjiga našega ata nikoli ne našla do naših vrat...
Želim si, da naš, moj kompas nikoli ne bi izgubil Večne smeri...
Skratka, želim si le toliko materialnih dobrin, da bi s poštenim delom lahko dostojno živeli, in bi kdaj pa kdaj kakšne evre lahko pogrešili tudi za kaj, kar bo v veselje nam ali komu drugemu, pa bi ne bilo treba preračunavat', če smemo dat'...
Želim, da nam je prihranjena skrb in negotovost,
da se nas izogne prepir,
da nam vlada l(L)jubezen, da bi držali dane besede,
da nas izda spomin, ko si bomo želeli zapomniti reč, ki nas je prizadela,
da naš dom ostane topel vsem, ki prestopajo njegov prag...,
predvsem pa da je vsakemu podarjen pogum in zaupanje, da nismo sami, da imamo drug drugega in Nekoga, ki mu je še kako mar...

Seznam želja, ki nima ne konca ne kraja... A ne nemogoč... Pridejo dnevi, ko vse to okušam... Zato zavihajmo rokave! Nič ni nemogoče, ko se trudimo in znamo stisnit' "delete", ko ne gre po planu, ko si damo priložnost za nov začetek... In v komaj začetem letu bo priložnosti nešteto, le videti jih bo treba... Šlo bo, z Božjo pomočjo!!

Tebi ...

 Tebi, ki mi je misel nate priklicala metuljčke,
Tebi, ki si v meni prebudil žensko,
Tebi, ki  Ti pripadam,
Tebi, ki si oče nama podarjenih otrok,
Tebi, ki Te ljubim...
 Zaljubljenost je minila, romantiko je iz vsakdana izpodrinila napoved Adamu in Evi, da vsakdanjega kruha brez potnih srag na čelu ne bo.. Okušava, da bolečina rojevanja sicer ob prvem joku res izgubi ostrino, a ostaja...
A s teboj se počutim varno.
Vem, da Te včasih begam s svojimi pričakovanji in bi poleg predvidevanja potreboval še jasnovidnost...;) Navkljub letom, ki so za nama, v globini lastnega bitja ostajava neznanka drug drugemu, pogosto še samemu sebi... Včasih se to skrito preobleče v radost, včasih pred drugim razgali otroka, ki se skriva v nama, spet drugič se ogrne v sivino, ki drugega zaskeli...
A vse to sva jaz in Ti...
Nič ni nemogoče, nobena ovira ni nepremagljiva,
če si zaupava, se sprejemava,
si dopuščava, da navkljub pred Bogom zapriseženi dvojini ostajava svobodna le, dokler sva varuha samote drug drugega, predvsem pa če si odpuščava...
Oba poznava trenutke, ko ne le da sva zrasla v različnih gnezdih, ampak se zdi, da sva priletela vsak iz svojega planeta,
ko sva si tako različna, da boli...

Danes s posebno hvaležnostjo Njemu izročam Tebe...
Čeprav se najina pogleda večkrat razhajata in se najina svetova še vedno brusita,
čeprav se še vedno učiva stopiti nazaj in tako naproti drugemu,
čeprav se kdaj za trenutek zazdi, da je bil "da" napaka,
vem, da sva drug drugemu poslano Božje darilo...
Le človeka sva. Nikoli ne bova v polnosti izpolnila najglobljih hrepenenj drugega...
Pomembno je le, da negujeva, da ohraniva tisto, "silo", ki naju je združila... Tako naju bo tudi smrt ločila le do takrat, ko bova skupaj eno za večno, ko bova z Njim, ki naju je poznal, preden naju je stkal...


p.s: No, tole se rojeva, ko se bliža okrogla...:)

Namesto objema ...

 Ob jutrih, ko se, pogosto v naglici, razkropimo na vse strani, in se med treskom vrat sliši še zadnji šolarski "adijo", niti ne pomislim, da nenazadnje ni samoumevno, da se vsi posreči vrnejo domov, da so ti vsakodnevni, rutinski trenutki pravzaprav slovo, da obstaja možnost, ki srčno upam, da se ne bo nikoli uresničila, da nekoga ne bo nazaj...
 A, ko kdo od meni dragih odide na daljšo pot, me stiska... Stiska, ker me skrbi... Včasih se celo zgodi, da priložnosti za križek na čelo, objem ali poljub ni... Takrat še bolj razmišljam kaj vse bi še morala, kaj vse bi še rada rekla.. in spreleti me strašna misel, kaj pa če ne bo več priložnosti...

Lepo je, ko na obrazu zaznam pričakovanje,
še lepše, ko ob povratku iz besed kipi navdušenje in na obrazih na fotografijah ne opazim sledi skrbi, ampak zgolj radost..
Hkrati me v sebi jezi, ker vem, da bi vse, kar ostaja neizrečeno v meni,
Tebi ogrelo srce, zjasnilo pogled in mogoče kdaj olajšalo korak...

Človekova največja vrednost in sreča je biti "nekdo" za nekoga...
Večkrat si mi opora, navdih, pogosto skrita radost...
Upam, da kdaj začutiš božanski občutek, da si "nekdo" za nekoga, ter da je tudi zate nekdo "nekdo".. A zame si mnogo, mnogo več kot  le "nekdo"....

Misel....

Večkrat sem prizadeta, že skoraj zgrožena nad nezainteresiranostjo otrok za dom... Na trenutke se mi zazdi, da jim je vseeno, da so popolnoma brezbrižni, da je vse, od zlikanih kupov perila, toplih radiatorjev, pa do s smetano okrašene sladice samoumevno... V takih momentih rečem, da se "šlepajo"...
Zrasla sem na kmetiji. Za vsakega, tudi otroke, so se našle zmožnostim primerne zadolžitve... Če ne drugega, je najmlajša morala, ker je bila premajhna, da bi pomagala na drug način, vsak večer pomesti "mostovže" v "štali"... Pa nam ravno tako ni vedno "dišalo"...
Čiščenje in likanje sva si s sestro kaj kmalu razdelili... Pa zato mami ni bila brez dela... Kako mi je šla živce, ko je nas otroke, pa čeprav smo opravili zadolžitev, vedno znova opozarjala, če smo hodili zasanjano, počasi... Da se bomo navadili, je rekla, in da bomo potem celo življenje taki "mazeki"... :)  Danes vidim, da je imela prav... Četudi še tako hitro hodim sem in tja, mi je dan prekratek...
Če dom ni hotel, smo dolžni vsi prispevati po svojih močeh... Kar stisne me, pa jim to tudi povem, ko opazim, da jim ni prav nič čudno, da medtem, ko jih je pritegnila knjiga z mamljivo vsebino ali pa še bolj facebook, "divjam" sem in tja po hiši...
Gojim prepričanje, da če se v mladosti ne bodo naučili odložiti nekaj, kar jih mika, se premagati in "dvigniti ta zadnjo", da bi bilo dobro drugemu ali pa nam kot družini, skratka za trenutek odmisliti lastno ugodje in "pozabiti" nase, jim to ne bo šlo niti, ko bodo izven "hotela mama"...


  Pri eni izmed pridig mi je ostala v spominu velikodušnost in med mnoge primere vpletena trditev, da bolj ko zatiramo velikodušnost, bolj se bohoti zavist... Na lastni tehtnici tehtam... Jih bolj "vzgajam", ko "morajo" priskočiti na pomoč, ali bi jim bila večji vzgled, če bi jim pustila brezskrbno mladost  in jih velikodušno "pedenala"?
Ne verjamem, pa čeprav bi bila pogosto druga pot dosti manj stresna od prve, in bi me stalo manj napora, če bi postorila sama in se ne pogajala, utemeljevala, prigovarjala, na trenutke ukazovala...
Edina brezmejna velikodušnost, ki si jo v odnosu do otrok lahko privoščim, je ljubezen... A ljubezen vzgaja, gleda dalj od tukaj in zdaj...
Otrokom, ki se ne bodo bali dela, ne bo manjkalo kruha...
Velikodušen ne moreš biti, če ne odmisliš sebe, če samo čakaš...In tega se mora naučiti že mali Janezek in ne šele, ko mu bo že poganjala brada....

Kam  me je odpeljalo  razmišljanje na praznični večer... Bo tale prošnja ob blagoslovu soli na jutrišnji praznik še kako na mestu:
Gospod, prosim te za sol modrosti, ki mi bo pomagala k velikodušnosti. Po zgledu sv.Štefana, ki je umirajoč prosil za svoje rablje, te tudi jaz prosim, da bi zmogel z velikodušnostjo opravljati svoje delo.
 Ja, in biti mama včasih ni lahko, ampak je bolj za bonificiran staž... ;)

Ne predstavljam si ...

  Kje je meja med biti na razpolago in biti vsiljiv? Kako zaznati nevidno črto do katere smemo priti, a je ni zaželjeno prestopiti?
  Če je človek srečen, nenazadnje sploh ni pomembno kaj ga je prignalo do te sreče... Lepo je, če sem deležna zaupanja in slišim razlog sreče, a pomembneje kot da to vem, je, da bližnjega vidim srečnega, izpolnjenega...
Sreče pa tako in tako, podobno kot omamnih vonjav, pa tudi manj prijetnih reči, ki npr. polnijo smetnjake s kupi vlažnih robčkov in sprožajo različne variacije "a-čihov", ni mogoče zajeziti in se širi kot epidemija... :)
  A tudi ko trpi, ko ga boli, nismo imuni... in ni lahko najti pravo mero...
Je modreje ponuditi se, biti na razpolago, a čakati, da vsaj s skomigom nakaže, da mu je zaradi bližine malenkost laže?
Ali je bolje brez vprašanj, dovoljenj, enostavno biti kot bi si želela sama, da bi bil nekdo ob meni, ko bi mi življenje nastavilo okoliščine, ob katerih bi se počutila iznenadena, kot če bi stopila na bananin olupek, in izgubila tla ter  trdo pristala, a ne na nogah;
kot bi si želela sama, da bi bil nekdo ob meni, pa čeprav bi se sam sebi zdel nekoristen, nemočen in bi le v tišini preprosto bil tu?

Ta dilema me vedno znova zajame, ko  tehtam..., ko se bojim, da bi bila odveč, da bi bila vsiljiva...
Zgodbe mojih dragih me močno zaznamujejo... Včasih se "žrem" do te mere, da me začenja izdajati lastno telo...

Ne predstavljam si, da bi "svoje križe" nosila čisto sama...
Ne predstavljam si, da bi jih izpovedovala zgolj v polglasni, včasih že kot dih podzavestni, prošnji....
Ne predstavljam si, da bi ob meni ne bilo nikogar, ki bi me poslušal, slišal, me objel, bodril in peljal pod roko, ko bi se zdele lastne noge prešibke, da bi nosile vse to...

Ne predstavljam si, da bi ne bilo nikogar, ki bi me, če bi se začela izgubljati v vrtincih smiljenja samemu sebi in bi nežno opogumljanje ne zaleglo, čez čas malce bolj krepko postavil na realna tla... Ne predstavljam si, da bi ne bilo nikogar, ki bi mi, ko bi se nevihta polegla, rekel:"Vidiš, sem ti rekel, da bo še vse dobro."
Ne predstavljam si življenja brez sočloveka, brez prijatelja..

Tako življenje bi bilo bolj podobno globeli...
Sreča in radost bi izgubila čar, ko bi ne bilo nikogar, da bi se veselil z mano, in če bi v njej prevladovala tema in bi sicer videla sij svetlobe, mi ta ne bi pomenil olajšanja, saj ne bi bilo nikogar, ki bi mi pomagal ven, ki bi mi dal "ravbarsko"....

Želim si, da bi znala ponudit', podarit' in sprejet'..., pa naj si bo roko, iskren pogled, sočuten objem....
Želim si biti, ostati, nekdo za nekoga in nekdo, ki ima nekoga...

Bil je navaden dan... ;)

 Koliko dni na koledarju nosi posebno zgodbo... Nekateri spominjajo na rojstne dneve, drugi na obletnice trenutkov, ki so bili požlahtnjeni s solzami, eni od radosti, drugi od bolečine.., vsi pa, ko se leto "obrne", budijo spomine...
 Jože Ramovš je nekoč dejal, da je "starost" najtežja za tiste, ki za spomine shranjujejo "gnila jabolka"...
Ne verjamem, da je tu mislil, da moramo enostavno brisati iz glave vse, kar ni obdano z opojnim vonjem sreče, ampak po moje bolj to, da skušamo ne biti "prostovoljni" ujetniki grenkobe preteklosti, da skušamo, četudi še vedno z obžalovanjem, na minulo gledati svobodni... Kakorkoli se časa ne da zavrteti nazaj...
 Pridejo trenutki, dnevi, ko se v sebi sprašujem, če mi je bilo treba "tega",
ko bi, če bi bilo mogoče (ko gledam že iz razdalje, pa hvala Bogu, da ni), lastno zgodbo ali pa kakšen njen del, razpršila  kot milni mehurček in začela na novo,
ko se mi zdi, da se "borim" proti viharju in v meni odmeva nemi krik "zakajev",
ko si rečem, da je pa vse skupaj že preveč...
In v takih trenutkih, ko v notranjosti vztraja tema, čas nikamor ne teče..
A "bitka" je dobljena, ko priznam, najprej sebi, da sama ne zmorem, še bolj, da niso vedno"krivi" drugi... V temo posije prvi medli žarek, ko nekomu odprem srce, ko se zjočem..
 V minulih letih je bilo marsikaj...Smeha, sreče, pa tudi nekaj bolečine in solz..
Vse skupaj, smeh, ki razbija oblake,
sreča, ki daje krila,
bolečina, ki se na dolgi rok pokaže kot nekaj, kar me krepi,
skrb, ki nad čelom vpleta srebrne niti,
me spreminja, me gnete in brusi...,
skratka tvori zgodbo, ki je samo moja...
Ne dvomim več v Načrt in se s hvaležnostjo oziram nazaj.
Včasih, tudi danes, pa je za vračanje v spomine dovolj že en sam, v jutru brundajoč refren... :)

Proti koncu adventa...

 Ne morem si kaj, da tega, kar se mi nabira v glavi, ne spravim v besede... Čeprav je ura že pozna, ali pa bo kmalu zgodnja... :) Kakor se vzame...
  Proti koncu adventa sem skušala povabiti skupaj prijatelje in sosede- z razlogom. Marija je romala po župniji... A glej ga čudo, naenkrat skoraj vsi, ki sva jih z babico vabili, ne morejo, ker nimajo časa, ker se morajo naspati, saj so prejšnjo noč bedeli vsaj tako dolgo kot jaz nocoj, pa ker čaka kup za likanje... Iskala sem, tuhtala, če ima vse to kakšen pomen, namen zame...
  Kaj kmalu se mi je posvetilo...
Marija je bolj begunka kot pa romarica..., in prav nič drugače ni kot v dneh cesarja Avgusta, le da zdaj ni izgovor prostor, ampak čas..
 Preljubi Bog, če se že kipca "bojimo", kako bi se šele noseče tujke...
"Ja in? Kaj ima to z mano?", sem še naprej vrtala po svojih zavitih kanalčkih tam gori nad čelom... Kje se te "male" zavrnitve tičejo mene?
Slutim tisto, kar mi želiš nakazati... Ti ne zameriš, nisi užaljena, pa te človeštvo zavrača že dva tisoč let.
No, ne zavračamo Te vedno, ko nam teče voda v grlo, se hitro spomnimo nate, a žal pogosto samo takrat...
Ne bi rekla dvakrat, da vseh, ki te zavrnejo/mo ne še bolj goreče izročaš, priporočaš Sinu...

Marija, nauči me vzeti za dobro vse, tudi tisto, kar boli...
Pa še nekaj... Nauči me izpuščati... Oklepam se vsega, še tistega, kar me tišči k tlom...
Marija, ti nikogar ne zavržeš, nikomur, ki se obrne k Tebi, se ne izmikaš.... Veš, da jaz ne (z)morem...
Zdaj pa kar ne neham "fehtarit"...
Marija, močna žena, veš, da se pogosto ne znam postaviti zase, da se, sploh če se bojim, da bi komu presedala, bila v breme, prehitro umaknem... Bodi priprošnjica, bodi pogumnejša od mene, ne naveličaj se Sina prositi za nas...

Je bilo nazadnje prav, da v hiši ni bilo kot v panju, da je bil mir, da sem bila za trenutek lahko kot žena s Tvojim imenom, ki je, brez da bi se ozirala na do vratu zaposleno sestro Marto, sedla k nogam Tvojega Sina????

P.s.: Zapis je sicer lanski, a znova aktualen....

Odštevanje se začenja...

  Tako malo časa je še... Hrepenim po Luči, a če se ne "vzamem v roke" v dneh , ki so še ostali, bo navkljub preobilju luči v meni ostal mrak, če ne kar gosta tema...

Bili so že božiči, ki so šli mimo, pa posebni, ko se najin, naš advent ni končal s Svetim večerom...

 Zadnje tedne, če ne že mesece, mi dnevi noro bežijo, čas me prepogosto preprosto posrka vase... V množici stvari, ki se zdijo neodložljivo nujne in med onimi, ki mi jih diktira urnik, ki sploh ni moj, mi zmanjka časa za vsebino... Pravzaprav si ga ne znam izboriti in tako, ko v mislih preletim dan, če mi to sploh uspe, ostanem praznih rok, pa čeprav sem divjala sem in tja...

 Vem, da v teh poslednjih osmih dneh letošnjega adventa ne morem nadoknaditi zamujenega, a začenjam jih z željo, da mi pomagajo seči do zasilne zavore... Težko bo, ker me je višine oz. globine noro strah... Tudi te v prenesenem pomenu... Včasih ni enostavno "štrleti" iz uniformiranosti množice...

Za prvo pomoč bodo plameni sveč na adventnem venčku... Želim si, da nas vsak večer zbezajo "na kup", okrog družinske mize... Če bo katero treba menjati, ker jo bo naš skupni čas použil, še bolje...

Če se bom zanašala zgolj nase, v meni ne bo topline božične noči, niti svetlobe betlehemske luči...

Ja, lepo bo, če bodo iz kuhinje dišali medenjaki,

lepo bo, če bo na polici trepetal plamen Luči Miru,

lepo bo, ko bo na božični večer prostor osvetljeval zgolj plamen svečk iz jaslic

in bodo drobne ročice "tekmovale" za obhod s kadilom,

a vse to ne šteje, če prostora za jaslice ne pripravim v sebi....

Pa imam spet prošnjo za Kralja, ki prihaja...

Naj mi nakloni milost, ki bo v moji duši kot cunami,

naj odplakne vso kramo, naj zabriše brazgotine,

naj s plamenom Ljubezni, ki žge, vname moje srce,

da bodo tam jasli mehke kot puh, da bo pesem vzgibov srca pomirjala kot uspavanka,

da bo Ljubezen v meni pustila vsaj en ogeljček, ki ne bo ugasnil,

in bo grel bližnje preko mojih dlani,

svetil preko oči in ga preko del ljubezni prižigal v drugih...

S papirjem "nabutan" koš za smeti...

 Včasih, ko "primerjam" otroštvo najinih otrok z lastnimi spomini , ko sem bila njihovih let, marsikaj težko sprejmem, če ne že kar ne razumem... Kot bi se v četrt stoletja, v določenih ozirih, smer vrtenja planeta zasukala, če ne že kar obrnila ...
No, da ne bo kar na prazno, en banalen primer ... Beli listi.

foto:Printink.si

Spomnim se, da jih je ati kupoval po komadih, po deset, mogoče kdaj dvajset... Bili so na zgornji polici in jih otroci sploh nismo dosegli sami. Na bel list se je prepisal "dodelan", izpiljen tekst in je bilo vse, na kar si mislil poleg le lepopis in da se ne bi zmotil ...
Danes liste kupujemo v  pakiranjih- po petsto se mi zdi. Da bi šparali papir?  Enim beli, včasih "dragoceni", listi služijo za na veliko, z noro živo barvo napisane opomnike, drugim za zgibanje papirnatih letal ... Vsaj pri nas.

Kaj je bolj in kaj manj prav? Odvisno s katere strani gledaš.. ;)
A meni to, ko s težavo spraznjujem s papirjem "nabutane" koše za smeti, ne da miru, ...
Ob zmečkanih, komaj kaj popisanih listih papirja, se mi potrjuje tisto, da ko nekaj postane splošno dostopno, ni več cenjeno. Na žalost se pogosto podobno obnašamo tudi v odnosih do ljudi, saj se zgodi, da se v samoumevnosti nekega odnosa izgubi bistveno ... To je, da smo drug drugemu zastonjski, a neprecenljiv dar ...

;) Mogoče je pa to lahko v pomoč, da bodo "čmrlji" raje vestneje sami spraznjevali koške, ko mami  uspe iz navadnih listov naredit' "pridigo". Tole je skrajšana verzija.   ;)