Jože Ramovš je nekoč dejal, da je "starost" najtežja za tiste, ki za spomine shranjujejo "gnila jabolka"...Ne verjamem, da je tu mislil, da moramo enostavno brisati iz glave vse, kar ni obdano z opojnim vonjem sreče, ampak po moje bolj to, da skušamo ne biti "prostovoljni" ujetniki grenkobe preteklosti, da skušamo, četudi še vedno z obžalovanjem, na minulo gledati svobodni... Kakorkoli se časa ne da zavrteti nazaj...
Pridejo trenutki, dnevi, ko se v sebi sprašujem, če mi je bilo treba "tega",
ko bi, če bi bilo mogoče (ko gledam že iz razdalje, pa hvala Bogu, da ni), lastno zgodbo ali pa kakšen njen del, razpršila kot milni mehurček in začela na novo,
ko se mi zdi, da se "borim" proti viharju in v meni odmeva nemi krik "zakajev",
ko si rečem, da je pa vse skupaj že preveč...
In v takih trenutkih, ko v notranjosti vztraja tema, čas nikamor ne teče..
A "bitka" je dobljena, ko priznam, najprej sebi, da sama ne zmorem, še bolj, da niso vedno"krivi" drugi... V temo posije prvi medli žarek, ko nekomu odprem srce, ko se zjočem..
V minulih letih je bilo marsikaj...Smeha, sreče, pa tudi nekaj bolečine in solz..
Vse skupaj, smeh, ki razbija oblake,
sreča, ki daje krila,
bolečina, ki se na dolgi rok pokaže kot nekaj, kar me krepi,
skrb, ki nad čelom vpleta srebrne niti,
me spreminja, me gnete in brusi...,
skratka tvori zgodbo, ki je samo moja...
Ne dvomim več v Načrt in se s hvaležnostjo oziram nazaj.
Včasih, tudi danes, pa je za vračanje v spomine dovolj že en sam, v jutru brundajoč refren... :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za dodano misel :)