Srečn'ga pa zdrav'ga.... :)

 "Sita" sem že tistih oguljenih "sreč'ga pa zdrav'ga"... Pa priznam, da v trenutku, ko komu sežem v dlan, pogosto tudi sama ne najdem drugih besed....
Ljudem, ki jih poznam bolj na videz, težko izrazim osebno voščilo... Bolj sem otožna, ko ne najdem drugih besed pri ljudeh, ki so mi blizu, ki mi noro veliko pomenijo.... Napisat' še že, ampak povedat' iz oči v oči je pa včasih preveč čustveno naporno, pa se zato znova skrijem za tisto "zlajnano" voščilo.

Kako biti izviren, ali še pomembneje, iskren?
Sebi ponavadi nihče niti med vrsticami ne privošči kaj podpovprečnega...
Mogoče so najbolj pristna prav tista voščila, v katere je vpletena hvaležnost za drobne, pogosto samoumevne reči ... in tako voščilo dobi tisto pristno noto... Zato bom voščilo Vam, ki zaidete med te  vrstice, predrzno napisala v 1.osebi, kajti kar želim sebi, še kako privoščim tudi Tebi... :)

V novem letu se najbolj bojim zamolčane resnice, pa naj si bo pri zdravniku ali pa še posebej v odnosih, ki so mi dragoceni... Ni res, da če nekaj ne veš, da ne boli.... Mene negotovost, tisto "nekaj v zraku" cefra, para na dvoje...
Želim si ohraniti, zadržati, obuditi vse trenutke, ko so besede odveč, ker govori tisti, ki ne taji, pogled...
Bojim se slovesa...
Želim si tako veeeliko srce, da bo v njem prostora še in še.. :) Pa poleg še eno tako "žavbo", ki bi najbolj trpke, najbolj grenke stvari mogla spremeniti tako, da bi se dale vzeti za dobro...
Želim si, da bi zdravstvene kartice tako redko rabili, da bi še pozabili kam smo jih založili...
Želim si, da bi nam denar ne postal glavna skrb, da bi delavska knjiga našega ata nikoli ne našla do naših vrat...
Želim si, da naš, moj kompas nikoli ne bi izgubil Večne smeri...
Skratka, želim si le toliko materialnih dobrin, da bi s poštenim delom lahko dostojno živeli, in bi kdaj pa kdaj kakšne evre lahko pogrešili tudi za kaj, kar bo v veselje nam ali komu drugemu, pa bi ne bilo treba preračunavat', če smemo dat'...
Želim, da nam je prihranjena skrb in negotovost,
da se nas izogne prepir,
da nam vlada l(L)jubezen, da bi držali dane besede,
da nas izda spomin, ko si bomo želeli zapomniti reč, ki nas je prizadela,
da naš dom ostane topel vsem, ki prestopajo njegov prag...,
predvsem pa da je vsakemu podarjen pogum in zaupanje, da nismo sami, da imamo drug drugega in Nekoga, ki mu je še kako mar...

Seznam želja, ki nima ne konca ne kraja... A ne nemogoč... Pridejo dnevi, ko vse to okušam... Zato zavihajmo rokave! Nič ni nemogoče, ko se trudimo in znamo stisnit' "delete", ko ne gre po planu, ko si damo priložnost za nov začetek... In v komaj začetem letu bo priložnosti nešteto, le videti jih bo treba... Šlo bo, z Božjo pomočjo!!