Tebi, ki si v meni prebudil žensko,
Tebi, ki Ti pripadam,
Tebi, ki si oče nama podarjenih otrok,
Tebi, ki Te ljubim...
Zaljubljenost je minila, romantiko je iz vsakdana izpodrinila napoved Adamu in Evi, da vsakdanjega kruha brez potnih srag na čelu ne bo.. Okušava, da bolečina rojevanja sicer ob prvem joku res izgubi ostrino, a ostaja...
A s teboj se počutim varno.
Vem, da Te včasih begam s svojimi pričakovanji in bi poleg predvidevanja potreboval še jasnovidnost...;) Navkljub letom, ki so za nama, v globini lastnega bitja ostajava neznanka drug drugemu, pogosto še samemu sebi... Včasih se to skrito preobleče v radost, včasih pred drugim razgali otroka, ki se skriva v nama, spet drugič se ogrne v sivino, ki drugega zaskeli...
A vse to sva jaz in Ti...
Nič ni nemogoče, nobena ovira ni nepremagljiva,če si zaupava, se sprejemava,
si dopuščava, da navkljub pred Bogom zapriseženi dvojini ostajava svobodna le, dokler sva varuha samote drug drugega, predvsem pa če si odpuščava...
Oba poznava trenutke, ko ne le da sva zrasla v različnih gnezdih, ampak se zdi, da sva priletela vsak iz svojega planeta,
ko sva si tako različna, da boli...
Danes s posebno hvaležnostjo Njemu izročam Tebe...
Čeprav se najina pogleda večkrat razhajata in se najina svetova še vedno brusita,
čeprav se še vedno učiva stopiti nazaj in tako naproti drugemu,čeprav se kdaj za trenutek zazdi, da je bil "da" napaka,
vem, da sva drug drugemu poslano Božje darilo...
Le človeka sva. Nikoli ne bova v polnosti izpolnila najglobljih hrepenenj drugega...
Pomembno je le, da negujeva, da ohraniva tisto, "silo", ki naju je združila... Tako naju bo tudi smrt ločila le do takrat, ko bova skupaj eno za večno, ko bova z Njim, ki naju je poznal, preden naju je stkal...
p.s: No, tole se rojeva, ko se bliža okrogla...:)
Ni komentarjev:
Objavite komentar
Hvala za dodano misel :)